Tiskane izdaje
Strokovnjaki nas opozarjajo, da mladi preživijo preveč časa pred računalniki, obenem pa tudi ugotavljajo, da v te dejavnosti izobraževanje praktično ni vključeno, ampak mladi v glavnem izgubljajo čas z različnimi vrstami sporočanja in sporazumevanja. Sedanje stališče: če že vse popoldne preživijo pred računalniki in telefoni, naj imajo vsaj v šoli mir pred njimi, ne deluje. Ena od najzanesljivejših možnosti za izboljšanje stanja je namreč ozaveščanje, izobraževanje in usposabljanje mladih za koristno uporabo sodobnih tehnologij, kar lahko stori samo šola. Sočasno s spremembami v učnih ciljih in programih je nujno treba pripraviti tudi slovenski izobraževalni portal.
Skoraj idealno – na papirju
Slovenija na področju izobraževanja hitro sledi smernicam EU in že leta 2009 je bilo vzpostavljeno spletišče SIO (Slovensko izobraževalno omrežje), katerega cilj je bil postati vstopna točka za dostop do informacij, vsebin in storitev, povezanih z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) v slovenskem izobraževalnem prostoru. Leta 2016 je bi sprejet dokument Strateške usmeritve nadaljnjega uvajanja IKT v slovenske VIZ do leta 2020. Med cilji je zapisano tudi, da je treba zgraditi odprto platformo informacijskih tehnologij, e-vsebin in storitev ter vzpostavljati sinergijska okolja za (interdisciplinarno) partnersko sodelovanje.
Na načelni ravni se zdi vse skoraj idealno, v praksi pa ugotavljamo, da po desetih letih obstoja izobraževalni del SIO še zdaleč ne opravlja svoje vloge in nalog. Če kdo ne verjame, si lahko ogleda portal na http://sio.si/, ki tudi za tehnologijo navdušenega učitelja odvrne po prvem ogledu.
Neuspeh SIO lahko pripišemo napačni predpostavki, da bodo gradiva delali učitelji z učenci in dijaki, ter projektnemu načinu dela, ki po vsakem zaključku projekta dobrih rezultatov ne vključi v izobraževanje, ampak se spet loti novega projekta, samo da se nekaj dela. Obenem se Slovenija predstavlja kot ena najbolj naprednih na področju »prosto dostopnih izobraževalnih virov« (OER), kjer pa ponujajo različne vire, izdelane profesionalno, v tujih jezikih in primerne predvsem za univerzitetno raven študija, v slovenskem jeziku pa nimamo praktično ničesar razen tistega, kar so razvile založbe same in to v mnogih šolah s pridom uporabljajo.
Objava gradiv
Takšen model financiranja bi spodbujal ponudnike k razvoju kakovostnih e-gradiv in zdravi konkurenčni tekmi, zagotovil redno posodabljanje in nadgradnjo že objavljenih e-gradiv, obenem pa bi zahteval manjše finančne vložke kot sedanji, občasno objavljeni javni razpisi, katerih rezultat je že omenjeno neuspešno spletišče SIO.
Premik je mogoč
Ker z založbami in drugimi ponudniki e-vsebin večina strokovnjakov s fakultet, zavodov in iz prakse ter učiteljev, ki se na to delo spoznajo in jih veseli, že sodeluje, sem prepričan, da je izreden premik mogoče narediti v enem letu, samo ministrica mora »prepričati« svoje podrejene, kaj morajo narediti.
Vztrajanje pri stališčih, da so založniki zaslužkarji na račun izobraževanja ter da so e-gradiva večna in zastonj (izhodišče – edini strošek učbenika sta papir in tisk), ob tem, ko država porabi za razne projekte v izobraževanju (ki pa jih pogosto neustrezno porabi za delovanje svojih državnih in paradržavnih institucij) vsaj 40 milijonov evrov na leto, nas bo še bolj prikovalo na mesto klasičnega izobraževanja in zaostanek za razvitimi državami se bo še povečal.
Brez kakovostnega e-izobraževalnega portala uvajanje digitalizacije v slovensko šolstvo ni mogoče, zato je hitro ukrepanje nujno, na srečo pa tudi zelo preprosto in z majhnim dodatnim vložkom, ki bo imel zelo velike učinke.
Dr. Srečo Zakrajšek,
proučevalec sodobnih izobraževalnih sistemov
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
