Ta zapis je pismo sosedom. Bilo bi preveč nesramno, če jih ne bi opozoril, da z Agrokorjem zelo verjetno drvijo v gospodarsko katastrofo, ki si je ne znajo niti predstavljati. Lahko da se motim, saj imam podatke o dogodkih v Agrokorju le iz medijev, pa še teh nisem sposoben zbirati sistematično. Toda ko opazujem naslajanje nad neuspehom Ivice Todorića, očeta Agrokorja, ob katerem se pozablja na resničen problem, in kako policisti ter politiki jemljejo stvari v svoje roke, si ne morem kaj, da ne bi sklenil, da so Hrvati z Agrokorjem že prestopili prag gospodarske katastrofe, moje opozorilno pismo pa je prepozno.
Kaj je med bilanco uspeha
Iztočnica je lahko vprašanje, zakaj so izredno revidirane bilance toliko slabše od originalnih. Tudi te so namreč bile revidirane po kriterijih, ki so veljali tudi za druga podjetja. Ali so potem v celotnem hrvaškem gospodarstvu bilance prikrojene kot v Agrokorju?
Odstopanja seveda lahko iščemo v bilanci uspeha in bilanci stanja. V bilanci uspeha so bili prihodki prikazani previsoko. Iz bilančnega podatka v letu 2015 naj bi se zmanjšali do konca leta 2016 za 3,2 milijarde kun. Ta odstopanja so pri 46 milijardah kun prihodka premajhna, da bi bila za Agrokor usodna. Toda odhodki naj bi bili v letu 2016 kar 8,1 milijarde kun višji, kot so bili prikazani v bilancah leta 2015. Odhodke je zelo težko skriti. A med odhodki so tudi kategorije, ki so za zgodbo o Agrokorju po mojem mnenju ključne, k njim pa se bom vrnil kasneje.
Davek na dobiček je bil v tem času baje ocenjen previsoko, pravi pooblaščenec. Da, danes se na Hrvaškem zgražajo nad Todorićevimi stroški zasebnega letala, helikopterja, hiš in podobnega. A Todorić je lastnik Agrokorja in malo je lastnikov takih podjetij po svetu, ki si tega ne bi privoščili, čeprav jim zavidamo. Če je plačal ustrezne davke, se ne smemo zgražati. Če jih ni, pa moramo poklicati na odgovornost tudi davčno upravo in kakšnega ministra. Prehitro se je pozabilo, da Agrokor ni niti samoupravno podjetje, niti državno podjetje, niti neprofitna firma kot kakšna bolnišnica. Je zasebno podjetje z zelo skoncentrirano zasebno lastnino, spoštovanja vreden podjetniški podvig, čeprav sem bil od prevzema Mercatorja prepričan, da je Todorićeva strategija rasti Agrokorja napačna. A tudi to ni kaznivo.
Ključna odstopanja, ki tlakujejo pot v katastrofo, so namreč v bilancah stanja. Glavna sprememba je v teh bilancah nastala na premoženjski strani, saj je premoženje postalo zelo razvrednoteno. Kar 10,8 milijarde kun obsegajo tako imenovane vrednostne uskladitve oziroma razvrednotenje premoženja, kar je natančno polovica vrednosti učinkov vseh vzrokov, ki so pozitivni trajni kapital na ravni 7,2 milijarde kun v letu 2015 zradirali na minus 14,5 milijarde kun trajnega kapitala konec leta 2016 in naredili Agrokor za insolventno firmo. Celo dolgoročna naložba v lastnino Mercatorja je bila razvrednotena, čeprav Mercator dobro posluje in njegova blagovna znamka v zadnjih letih ni izgubljala.
A razvrednotenje premoženja je »zadnja moda« revizorjev. V Sloveniji smo jo doživeli že leta 2011, ko so revizijske hiše, ki so prej desetletja revidirale bilance, nenadoma zahtevale znižanje vrednosti tudi nepremičnega premoženja na likvidacijsko vrednost. To, da so v Agrokorju ugotovili še kakšne obveznosti iz pasiv bilanc stanja, ki niso bile ustrezno zabeležene ali so bile skrite, je negativne učinke teh razvrednotenj le še okrepilo. Ne morem preveriti, a sem prepričan, da je dobršen del velikega povečanja odhodkov glede na dejansko bilančno stanje (8,1 milijarde kun) posledica knjižb 10,8 milijarde kun razvrednotenja premoženja. Vendar je zelo pomembno vedeti, da taka povečanja odhodkov ne odnesejo iz podjetja niti ene kune, čeprav podjetja naredijo insolventna z velikanskimi izgubami, ki se v računovodskih knjigah pojavijo čez noč.
Razvrednotenje premoženja prizadene vse
Na žalost se zgodba nadaljuje pri upnikih. Ne glede na to, kaj se v takem primeru zgodi s podjetjem, velja, da so z razvrednotenjem premoženja prizadeti vsi upniki: dobavitelji, investitorji in banke. Njihove terjatve do Agrokorja so postale s poročilom pooblaščenca vredne v nekaterih primerih le nekaj deset odstotkov, kar bo številnim povzročilo insolventnost in hude težave.
Problem Hrvaške je, da so med temi številnimi upniki v primeru Agrokorja njihova najbolj znana podjetja. Vsaj nekaj med njimi jih bo propadlo, če bo veljalo revizijsko poročilo in če ne bo priskočila na pomoč država. Tedaj bo Agrokor postal morilec pomembnega dela hrvaškega gospodarstva, vsa z njim ogrožena podjetja pa prepuščena na milost in nemilost davkoplačevalcev. Ne smemo pozabiti, Agrokor predstavlja okoli 15 odstotkov hrvaškega gospodarstva, če ga merimo z BDP. Prizadeta podjetja bodo postala lahek in cenen plen tujih kupcev. Lastninska struktura hrvaškega gospodarstva se lahko z zatonom Todorića radikalno spremeni. Skratka, katastrofa za hrvaško gospodarstvo, ki tako in tako ni bogve kaj. BDP na prebivalca je v Sloveniji več kot 21.000 ameriških dolarjev, na Hrvaškem pa le 12.000.
Od vsega začetka sem opozarjal, da je problem lex Agrokor. Le malo ljudi ve, da Hrvaška ne pozna prisilne poravnave. Prav zaradi te zakonske pomanjkljivosti danes ne vemo, kaj se gre z Agrokorjem po sprejetju lexa Agrokor: je to normalno poslovanje podjetja, prostovoljna poravnava, prisilna poravnava ali stečaj z likvidacijo, če uporabimo slovenske možnosti?
Razvrednotenje premoženja je zadalo Agrokorju usodni udarec, prezgodnja tiskovna konferenca pooblaščenca pa je to še dodatno zapečatila. Pooblaščenec je namreč govoril, da na koncu ne bo več Agrokorja – in tako govorjenje ustreza stečaju. Gospoda Todorića so kot lastnika nagnali iz podjetja, kar je značilnost stečaja. Poleg tega so ocenjevali poslovanje podjetja, kot da bi bilo v stečaju – po likvidacijski vrednosti. A Agrokorja danes na Hrvaškem ne obravnavajo kot podjetja v stečaju niti po hrvaškem zakonu. Še več, z lexom Agrokor so celo preprečili vložitev zahtev za stečaj. Pooblaščenec tudi ni stečajni upravitelj.
Prav tako ni jasno, ali gre za poravnavo. Prisilna zagotovo ni, čeprav sem sprva mislil, da bo lex Agrokor vzpostavil stanje prisilne poravnave in omogočil izvedbo prvega koraka v obliki dokapitalizacije. A Todorić očitno ni sposoben podjetja dokapitalizirati, v njegovo prodajo tudi ni šel, največji upniki – zlasti ruska Sberbank –, ki bi podjetje zlahka dokapitalizirali, pa so sploh ostali zunaj dogajanj, ki jih vodi pooblaščenec. Pred poravnavo tudi ne smeš delati nobenih pomembnih poslovnih potez, saj lahko z njimi oškoduješ lastnike in upnike. Vmes je treba narediti poslovni načrt. Če podjetja ni mogoče rešiti »na papirju«, je zrelo le za stečaj.
Upniki bodo tožili državo
Oškodovani upniki bodo za čas veljavnosti tega zakona zagotovo lahko tožili hrvaško državo in zmagali na resnih evropskih sodiščih. V Agrokorju poslovnega načrta za poravnavo, ki v bistvu mora biti načrt za preobrat, niso naredili. Še več, tudi bilance denarnih tokov niso naredili. Mogoče bi ugotovili, da Agrokor sploh ni bil dolgotrajno nelikviden, kar je tudi pogoj za stečaj.
Dvigovati roke k bogu zaradi visokih dolgov, ki jih Agrokor ne bo mogel poplačati, pa je neumnost. Če je Agrokor primeren za poravnavo, se bodo dolgovi reprogramirali ter pretvorili v trajni kapital in ne poplačali. In, ali se res nihče ne zaveda, da bo diskriminacijsko razvrščanje upnikov (bank in dobaviteljev) v navadne, prednostne, poplačane v celoti, delno poplačane, pod klavzulo »roll up« in popolnoma ignorirane, med katerimi je tudi največji upnik, to je Sberbank, nekaj, kar se je zgodilo v času veljavnosti lexa Agrokor, kar se ne bi smelo zgoditi niti v primeru kasnejšega stečaja niti v primeru kasnejše poravnave in kar bo sprožilo pravne spore, ki bodo trajali desetletja?
Lex Agrokor je naredil na stotine oškodovanih upnikov. Vse dokler se ne bi sprožil stečaj ali bi bila dosežena poravnava, se tudi ne bi smelo prodajati premoženja Agrokorja, kamor ne sodi le Todorićeva jahta, ampak tudi Mercator. In vsaj za mene ključna ugotovitev: če ne bi bilo razvrednotenja premoženja, o katerem sem govoril, bi morali za pokrivanje negativnega trajnega kapitala zagotoviti približno pol milijarde evrov, kar pri treh milijardah evrov obveznosti ni nemogoče, zdaj pa morajo najti trikrat več denarja za ta namen. Razvrednotenje premoženja praktično onemogoča izvedbo poravnave.
Todorićeva krivda
Vse navedeno je bilo narobe narejeno na podlagi lexa Agrokor in za vse navedeno lahko kdo od deležnikov te kolobocije tudi odgovarja pred sodišči. Nesporno bi moral pooblaščenec bolj poslušati Sberbank kot revizorje iz »belega sveta« s čudnimi cilji. Krivdo Todorića pa je pri tem treba ocenjevati z vidika časa, ko je bil on lastnik. In nikar mu ne pripišite krivde, ker naj bi oškodoval svoje podjetje, saj to ni nikoli protestiralo, ker tudi ne more, kdo drug pa se v Todorićevem času tudi ni oglasil kot oškodovanec. Brez oškodovanca pa ni škode. To bi morali razumeti tudi hrvaški politiki, še posebej ker so z lexom Agrokor že naredili ključen napačen korak vmešavanja politike v gospodarstvo.
Dr. Maks Tajnikar,
redni profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani
––––––
Prispevek je mnenje avtorja