Zakaj ženske ne znajo spraševati?
sre, 04.07.2012, 12:00
Zakaj ženske ne znajo spraševati?
Vsaka tri leta kakšna (največkrat belopolta) Američanka objavi žalostinko o ženskah.

V Združenih državah si še vedno nismo popolnoma opomogli od zelo predvidljivih glasnih odzivov na pritožbe, ki jih je Anne-Marie Slaughter – nekdanja direktorica oddelka za strateško načrtovanje pri ameriškem zunanjem ministrstvu, zdaj pa profesorica na Univerzi Princeton – objavila v članku Zakaj ženske še vedno ne morejo imeti vsega. Odziv je bil pričakovan, saj je bil članek Slaughterjeve eden izmed tistih člankov, ki ga približno vsaka tri leta v ZDA objavi ena izmed vplivnih (največkrat belopoltih) žensk.

V teh člankih – ne glede na to, kdo jih je napisal – je avtoricam vedno močno žal, ker ni mogoče uresničiti »mita« o usklajenosti med službo in vsakdanjimi opravili v življenju žensk, ki imajo lastno službo; vedno tudi pišejo o nevidnih ovirah, ki preprečujejo ženskam, da bi napredovale v družbi, ter o utrujenosti zaradi službe in družinskih obveznosti, ugotovitve pa razglašajo za nekakšno osebno razodetje. Poleg tega rade obtožujejo »feminizem«, ker menda spodbuja lov na neulovljivi »ideal, ki obljublja, da lahko dosežemo vse, kar hočemo«. In vedno pozabijo omeniti vse najpomembnejše politične teme, kar je pri Slaughterjevi še toliko bolj ironično, saj se je dolgo zelo dejavno ukvarjala s politiko.

»Ženske težave« 
imajo tudi moški

Takšne utemeljitve imajo zelo veliko pomanjkljivosti. Najprej je treba povedati, da težave z usklajevanjem službenih obveznosti in družinskega življenja niso več samo težave žensk. Po vsem razvitem svetu je več milijonom zaposlenih moških z majhnimi otroki prav tako žal, ker morajo preživeti več ur stran od svojih otrok, nato pa pridejo domov in pomagajo pri gospodinjskih opravilih. Takšne težave so bile morda res »ženske težave« pred petnajstimi leti, danes pa so sestavni del sodobnega življenja generacije žensk in moških, ki podpirajo enakopravnost med spoloma.

S takšnim razmišljanjem tudi hitro pozabimo, da premožne zaposlene ženske in njihovi partnerji čedalje pogosteje prenašajo bremena, povezana z neusklajenostjo med službo in družinskim življenjem, na ramena slabše plačanih žensk – predvsem žensk, ki niso belopolte. Vprašati bi se morali, kako biti etičen in zanesljiv delodajalec ponudnicam takšnih storitev. Varuške v New Yorku in drugih ameriških mestih se poskušajo organizirati in zagotoviti sistem plač, ki bi bile odvisne od trga, ter pravice do počitnic in bolniškega dopusta. V rasističnih družbah pa se seveda velikokrat zgodi, da kratko malo pozabimo na ženske, ki skrbijo za otroke pripadnikov elitnega razreda.

Tudi neprilagodljivo in do družin neprijazno poslovno okolje ni več edina možnost, s katero se morajo sprijazniti zaposlene ženske. Mnoge, zlasti v ZDA, so ustanovile lastna podjetja.

Obstajajo tudi boljši od ZDA

Zelo pomembno je opozoriti tudi na to, da Američani radi zmanjšujejo pomen tistih težav, ki se jih drugi lotevajo z ukrepi javne politike, in pravijo, da jih prepuščajo zasebni »izbiri«, ali celo trdijo, da jih mora vsak posameznik reševati tako, da rešitve ustrezajo njihovim osebnim psihološkim lastnostim. Vendar pravo vprašanje, ki bi ga morali postaviti, ni vprašanje, ali »lahko ženske dosežejo vse, kar hočejo«. Vprašati bi se morali, kako lahko izobražena strokovnjakinja za zunanjo politiko napiše besedilo, v katerem ne upošteva, da države, kakršni sta, denimo, Kanada in Nizozemska, sploh obstajajo.

V Kanadi lahko pari z otrokom odidejo na šestmesečni dopust in medtem prejemajo 90 odstotkov plače. Na Nizozemskem – v državi z najboljšo ureditvijo od vseh, ki jih poznam – si lahko družine vsak teden privoščijo prosti dan, vlada pa v celoti subvencionira skrb za otroke. Takšna rešitev ne velja za »žensko težavo«, ampak za družinsko ugodnost. In Nizozemke se raje posvečajo drugim zanimivim ciljem v svojem osebnem in družinskem življenju.

Nasprotno pa ameriška trgovinska zbornica in druge skupine s poslovnimi interesi vztrajno lobirajo pri politikih, da ne bi predlagali podobnih rešitev. Dobro vedo, da zaslužijo več milijard dolarjev samo zato, ker lahko zaposlenim ženskam plačujejo manj kakor moškim, nato pa poskrbijo za to, da konflikt med službo in družino onemogoči ženskam napredovati v službi, še preden bi jim bilo treba začeti plačevati dovolj za pošteno plačo.

Evropa – moška trdnjava

Evropa seveda ni raj, v katerem sta spola popolnoma enakopravna. Zlasti poslovni svet ne bo nikoli zares naklonjen družinam, dokler ne bodo ženske sprejemale odločitev skupaj z vodilnimi delavci na najvišjih položajih, ki jih v Evropi še vedno večinoma zasedajo moški. V upravnih odborih evropskih velikih družb je namreč samo 14 odstotkov žensk.

V Evropski uniji zdaj razmišljajo o sprejetju zakonov, s katerimi bi prisilili družbe, da bi zagotovile obvezen delež žensk v upravnih odborih, in sicer do 60 odstotkov. Predlagatelji so predlagali takšno rešitev predvsem zato, ker so bili razočarani nad sedanjimi razmerami. Podpredsednica evropske komisije Viviane Reding je lani pozvala podjetja k prostovoljnim spremembam. Predlagala jim je, da bi podprle enakopravnejšo navzočnost žensk v upravnih odborih: v njih bi moralo biti vsaj 40 odstotkov žensk. Fundacija Forte je zdaj storila podoben korak in pripravila svoj seznam »žensk, ki bi morale sedeti v upravnih odborih«. Vendar Redingovi v Evropi ni uspelo, saj je njen predlog podprlo samo 24 podjetij.

Ali res potrebujemo kvote, s katerimi bi zagotovili, da bi ženske v podjetjih napredovale enakopravno z moškimi, medtem ko poskušajo uskladiti službene in družinske obveznosti?

»Sama nisem navdušena nad kvotami,« je pred kratkim izjavila Redingova. »Všeč pa mi je, kaj lahko kvote omogočijo.« S kvotami lahko dosežemo konkretne cilje: z njimi omogočamo enakopravnost in odpravljamo nevidne pregrade, ki ženskam preprečujejo napredovanje v službi,« je prepričana Redingova. O tem se lahko prepričamo v Franciji in drugih državah, ki so sprejele zakonsko zavezujoče ukrepe, s katerimi zagotavljajo, da lahko ženske zasedajo najvišje položaje v podjetjih.

Tudi jaz ne maram kvot; prepričana sem, da bi oseba morala napredovati glede na svoje sposobnosti. Če pa upoštevamo vse dejavnike, se res lahko zazdi, da bi bilo treba pravičnejši svet vsaj začasno zagotavljati z dodatnimi ukrepi.

Glede na razmere v poslovnem svetu v zadnjih štiridesetih letih lahko ugotovimo, da niti v Evropi niti v ZDA ženskam ne omogočajo napredovati na najvišje položaje v skladu z njihovimi sposobnostmi – ne glede na to, koliko »mehkega pritiska« uporabljajo. Kadar ženskam vendarle uspe zasesti vodilne položaje v podjetjih – kot je pred kratkim uspelo Sheryl Sandberg pri Facebooku –, vzbudijo veliko pozornosti prav zato, ker so izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Če bi ustrezni ukrepi javne politike pomagali vsem ženskam – tako izvršnim direktoricam kot varuškam njihovih otrok – in vsem družinam, Sandbergova v medijih ne bi vzbujala nič več pozornosti kot katera koli druga sposobna oseba v pravičnejši družbi. In prav gotovo ne bi potrebovali takšnih žalostink, kakršno je napisala Slaughterjeva.

***

Project Syndicate, 2012

Naomi Wolf je politična aktivistka in družbena kritičarka, avtorica knjige Give Me Liberty: A Handbook for American Revolutionaries (Osvobodi me: priročnik za ameriške revolucionarke).

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.



Zakaj ženske ne znajo spraševati?

Foto: Blaž Samec/Delo

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
2 komentarja
Slovenski-Balkanec

Ceprav pozno, zelim dodati nekaj odgovorov na tematiko tega clanka.

Prvic, zenske ZDA so si v veliki vecini same krive, ker so si dovolile zatemniti oci in zamasiti usesa z nacionalizmom in patriotizmom v ZDA, kjer jih od malega vzgajajo v duhu, da je vse kar storita vladajoca klika in kapitalisticna elita, da je vse nacionalisticno in patrioticno. Skratka, da je drzava z imenom ZDA zdalec najboljsa na vsetu; pardon, v vsemirju!

Drugic, zenske ZDA so si v veliki meri same krive, ker se niso znale, ali si niso upale iz nacionalisticnega in patrioticnega prepricanja, postaviti se po robu pojmu in nazivu 'feminizem', s katerim jih vladajoca klika in kapitalisticna elita, pa tudi nekaj moskih, vedno znova zbegjo in zatisijo, skratka, jih vedno znova potisnejo v defenzivo.

Tretjic, zenske ZDA so si v veliki meri same krive, ker si svojim vnetim in ze geneticnim nacionalizmom in patriotizmom, zatemnjujo oci in zmasujejo usesa pred taksnimi, in za Evropo ter velik del ostalega sveta popolnoma 'normalno' dobroto, da, celo 'pravico', kot je pravica na placani porodniski dopust. Slednjega v ZDA absolutno ni! Matere ZDA so glede tega prave garacice, in ni cudno, da se velikokrat navelicajo garanja in se izneverijo, tako mozu, kakor tudi otrokom!

Cetrtic, zenske ZDA so si v veliki meri same krive, ke so si pred priblizno 30 leti bile zadovoljne z obljubo "pravice nositi vojno uniformooborozenih sil in se aktivno udelezevati v ekspedicijskih vojnah ZDA" (v cemer so uspele!), v zameno za odstop od zahteve po ustavni enakopravnosti z moskimi. Zenske ZDA, po sicer zelo razvpiti ustavi baje neverjetno t.i.daemokratske drzave z imenom ZDA, se vedno 'niso enakopravne moskim'. Ustavni amandma, ki bi naj zenskam ZDA bil zagotovil enakopravnost, je takrat propadel in novega poizkusa zanj doslej ni bilo in se on njem sploh ne govori, tudi ne v letosnjem volilnem letu.

Namesto taksnih druzbenih tematik, kot je enakopravnost zensk z moskimi, se tajkunski predsedniski kandidati pogovarjajo in prerekajo o sedanjih in bodocih vojnah tam dalec v svetu, o nepreklicni podpori genocidni umetni drzavni tvorbi z imenom Palestinski Izrael (Palestinskem zato, ker so ga ZDA vrinile na ozemlja Palestincev!), o podpori vedno vecjemu in drazjemu vojno-industrijskemu kompleksu, ki jih dejansko kontrolira, o gradnji vele-raket in o posiljanju raznoraznih robotov in ostale tehnoloske ropotarije na Luno in Mars in se dalje v vsemir, o znizevanju pokojnin in znizevanju ali ukinitvi zdravniskega varstva in oskrbe za starejse, itn., itn.

Tako to gre, z zenskami in z drzavo imenovano ZDA!

Lahko bi se nasteval, pa naj si bo dovolj za danes.

Opravicujem se, ker mi pogoji ne dovoljujejo uporablajti sumnike svojevrstne nasi, in do nedavnega se lepsi in od ameri-anglo-saksonizacijemanj onesnazeni, slovansko-slovenski materinscini, nasi slovenscini. Eno je (potrebno!) znanje tujih jezikov, nekaj cisto drugega pa je onesnazevanje lastnega narodnega jezika in kulture s tujo navlako!

Slovenski Balkanec, ponosen kot ‘Balkanec z juzne strani Karavank’!

11. julij 2012, ob 23:25:24
wladymyr

Prispevek je mnenje avtorice 
in ne izraža nujno stališča uredništva, da bi ženske ne imele jezične srbečice in povedale še tega, česar niso niti vprašale in bilepovprašane.

04. julij 2012, ob 14:25:18
2 komentarja
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej