Tiskane izdaje
V Združenih državah si še vedno nismo popolnoma opomogli od zelo predvidljivih glasnih odzivov na pritožbe, ki jih je Anne-Marie Slaughter – nekdanja direktorica oddelka za strateško načrtovanje pri ameriškem zunanjem ministrstvu, zdaj pa profesorica na Univerzi Princeton – objavila v članku Zakaj ženske še vedno ne morejo imeti vsega. Odziv je bil pričakovan, saj je bil članek Slaughterjeve eden izmed tistih člankov, ki ga približno vsaka tri leta v ZDA objavi ena izmed vplivnih (največkrat belopoltih) žensk.
V teh člankih – ne glede na to, kdo jih je napisal – je avtoricam vedno močno žal, ker ni mogoče uresničiti »mita« o usklajenosti med službo in vsakdanjimi opravili v življenju žensk, ki imajo lastno službo; vedno tudi pišejo o nevidnih ovirah, ki preprečujejo ženskam, da bi napredovale v družbi, ter o utrujenosti zaradi službe in družinskih obveznosti, ugotovitve pa razglašajo za nekakšno osebno razodetje. Poleg tega rade obtožujejo »feminizem«, ker menda spodbuja lov na neulovljivi »ideal, ki obljublja, da lahko dosežemo vse, kar hočemo«. In vedno pozabijo omeniti vse najpomembnejše politične teme, kar je pri Slaughterjevi še toliko bolj ironično, saj se je dolgo zelo dejavno ukvarjala s politiko.
»Ženske težave«
imajo tudi moški
Takšne utemeljitve imajo zelo veliko pomanjkljivosti. Najprej je treba povedati, da težave z usklajevanjem službenih obveznosti in družinskega življenja niso več samo težave žensk. Po vsem razvitem svetu je več milijonom zaposlenih moških z majhnimi otroki prav tako žal, ker morajo preživeti več ur stran od svojih otrok, nato pa pridejo domov in pomagajo pri gospodinjskih opravilih. Takšne težave so bile morda res »ženske težave« pred petnajstimi leti, danes pa so sestavni del sodobnega življenja generacije žensk in moških, ki podpirajo enakopravnost med spoloma.
S takšnim razmišljanjem tudi hitro pozabimo, da premožne zaposlene ženske in njihovi partnerji čedalje pogosteje prenašajo bremena, povezana z neusklajenostjo med službo in družinskim življenjem, na ramena slabše plačanih žensk – predvsem žensk, ki niso belopolte. Vprašati bi se morali, kako biti etičen in zanesljiv delodajalec ponudnicam takšnih storitev. Varuške v New Yorku in drugih ameriških mestih se poskušajo organizirati in zagotoviti sistem plač, ki bi bile odvisne od trga, ter pravice do počitnic in bolniškega dopusta. V rasističnih družbah pa se seveda velikokrat zgodi, da kratko malo pozabimo na ženske, ki skrbijo za otroke pripadnikov elitnega razreda.
Tudi neprilagodljivo in do družin neprijazno poslovno okolje ni več edina možnost, s katero se morajo sprijazniti zaposlene ženske. Mnoge, zlasti v ZDA, so ustanovile lastna podjetja.
Obstajajo tudi boljši od ZDA
Zelo pomembno je opozoriti tudi na to, da Američani radi zmanjšujejo pomen tistih težav, ki se jih drugi lotevajo z ukrepi javne politike, in pravijo, da jih prepuščajo zasebni »izbiri«, ali celo trdijo, da jih mora vsak posameznik reševati tako, da rešitve ustrezajo njihovim osebnim psihološkim lastnostim. Vendar pravo vprašanje, ki bi ga morali postaviti, ni vprašanje, ali »lahko ženske dosežejo vse, kar hočejo«. Vprašati bi se morali, kako lahko izobražena strokovnjakinja za zunanjo politiko napiše besedilo, v katerem ne upošteva, da države, kakršni sta, denimo, Kanada in Nizozemska, sploh obstajajo.
V Kanadi lahko pari z otrokom odidejo na šestmesečni dopust in medtem prejemajo 90 odstotkov plače. Na Nizozemskem – v državi z najboljšo ureditvijo od vseh, ki jih poznam – si lahko družine vsak teden privoščijo prosti dan, vlada pa v celoti subvencionira skrb za otroke. Takšna rešitev ne velja za »žensko težavo«, ampak za družinsko ugodnost. In Nizozemke se raje posvečajo drugim zanimivim ciljem v svojem osebnem in družinskem življenju.
Nasprotno pa ameriška trgovinska zbornica in druge skupine s poslovnimi interesi vztrajno lobirajo pri politikih, da ne bi predlagali podobnih rešitev. Dobro vedo, da zaslužijo več milijard dolarjev samo zato, ker lahko zaposlenim ženskam plačujejo manj kakor moškim, nato pa poskrbijo za to, da konflikt med službo in družino onemogoči ženskam napredovati v službi, še preden bi jim bilo treba začeti plačevati dovolj za pošteno plačo.
Evropa – moška trdnjava
Evropa seveda ni raj, v katerem sta spola popolnoma enakopravna. Zlasti poslovni svet ne bo nikoli zares naklonjen družinam, dokler ne bodo ženske sprejemale odločitev skupaj z vodilnimi delavci na najvišjih položajih, ki jih v Evropi še vedno večinoma zasedajo moški. V upravnih odborih evropskih velikih družb je namreč samo 14 odstotkov žensk.
V Evropski uniji zdaj razmišljajo o sprejetju zakonov, s katerimi bi prisilili družbe, da bi zagotovile obvezen delež žensk v upravnih odborih, in sicer do 60 odstotkov. Predlagatelji so predlagali takšno rešitev predvsem zato, ker so bili razočarani nad sedanjimi razmerami. Podpredsednica evropske komisije Viviane Reding je lani pozvala podjetja k prostovoljnim spremembam. Predlagala jim je, da bi podprle enakopravnejšo navzočnost žensk v upravnih odborih: v njih bi moralo biti vsaj 40 odstotkov žensk. Fundacija Forte je zdaj storila podoben korak in pripravila svoj seznam »žensk, ki bi morale sedeti v upravnih odborih«. Vendar Redingovi v Evropi ni uspelo, saj je njen predlog podprlo samo 24 podjetij.
Ali res potrebujemo kvote, s katerimi bi zagotovili, da bi ženske v podjetjih napredovale enakopravno z moškimi, medtem ko poskušajo uskladiti službene in družinske obveznosti?
»Sama nisem navdušena nad kvotami,« je pred kratkim izjavila Redingova. »Všeč pa mi je, kaj lahko kvote omogočijo.« S kvotami lahko dosežemo konkretne cilje: z njimi omogočamo enakopravnost in odpravljamo nevidne pregrade, ki ženskam preprečujejo napredovanje v službi,« je prepričana Redingova. O tem se lahko prepričamo v Franciji in drugih državah, ki so sprejele zakonsko zavezujoče ukrepe, s katerimi zagotavljajo, da lahko ženske zasedajo najvišje položaje v podjetjih.
Tudi jaz ne maram kvot; prepričana sem, da bi oseba morala napredovati glede na svoje sposobnosti. Če pa upoštevamo vse dejavnike, se res lahko zazdi, da bi bilo treba pravičnejši svet vsaj začasno zagotavljati z dodatnimi ukrepi.
Glede na razmere v poslovnem svetu v zadnjih štiridesetih letih lahko ugotovimo, da niti v Evropi niti v ZDA ženskam ne omogočajo napredovati na najvišje položaje v skladu z njihovimi sposobnostmi – ne glede na to, koliko »mehkega pritiska« uporabljajo. Kadar ženskam vendarle uspe zasesti vodilne položaje v podjetjih – kot je pred kratkim uspelo Sheryl Sandberg pri Facebooku –, vzbudijo veliko pozornosti prav zato, ker so izjeme, ki potrjujejo pravilo.
Če bi ustrezni ukrepi javne politike pomagali vsem ženskam – tako izvršnim direktoricam kot varuškam njihovih otrok – in vsem družinam, Sandbergova v medijih ne bi vzbujala nič več pozornosti kot katera koli druga sposobna oseba v pravičnejši družbi. In prav gotovo ne bi potrebovali takšnih žalostink, kakršno je napisala Slaughterjeva.
***
Project Syndicate, 2012
Naomi Wolf je politična aktivistka in družbena kritičarka, avtorica knjige Give Me Liberty: A Handbook for American Revolutionaries (Osvobodi me: priročnik za ameriške revolucionarke).
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
