Tiskane izdaje
Priznati moram nekaj nenavadnega: rad imam Gazo. Res je, rad imam ta odmaknjeni kos Palestine, ozek pas ozemlja na poti proti Egiptu, na katerem se gnete dva milijona ljudi in ki je bliže peklu kakor nebesom. V mislih sem z njimi.
V Gazi sem preživel kar nekaj časa, enkrat ali dvakrat sem jo za nekaj dni obiskal skupaj s soprogo Rachel. Spoprijateljil sem se z nekaterimi ljudmi, ki jih občudujem, denimo z dr. Haidarjem Abd al Šafijem, levičarskim zdravnikom, ki je vzpostavil zdravstveni sistem v Gazi, in z Rašadom al Šavo, nekdanjim županom plemiškega rodu.
Po sporazumu iz Osla, ko se je Jaser Arafat vrnil v deželo in odprl svojo pisarno v Gazi, sva se večkrat sestala v njej. S seboj sem pripeljal več skupin Izraelcev. Prvi dan v pisarni me je posedel zraven sebe in skupna fotografija, ki sva jo takrat posnela, se zdaj zdi kakor znanstvena fantastika.
Spoznal sem celo člane Hamasa. Še pred Oslom, ko je Jicak Rabin deportiral 415 islamskih aktivistov iz države, sem pomagal postavljati protestne šotore nasproti urada gibanja. Judje, kristjani in muslimani smo tam živeli skupaj in tako je nastala skupina Guš šalom. Po letu dni, ko so deportirancem dovolili, da so se vrnili, so me povabili na javni sprejem, ki so ga pripravili zanje v Gazi, in takrat sem spregovoril pred več sto bradatimi obrazi. Med njimi so bili tudi nekateri sedanji voditelji Hamasa.
Zato ne morem gledati na prebivalce Gaze kot na sivo brezoblično množico ljudi. Prejšnji teden, med hudim vročinskim valom, nisem mogel nehati misliti na ljudi, ki so životarili v slabih razmerah brez elektrike in klimatskih naprav, brez čiste vode in zdravil za bolne. Mislil sem na ljudi, ki živijo v stavbah, močno poškodovanih med zadnjimi vojnami. Mislil sem na moške in ženske, starejše, otroke, malčke in dojenčke. Moje srce je krvavelo in spraševal sem se, kdo je kriv za to. Da, kdo je kriv za to krutost, ki se ne konča?
Po mnenju Izraelcev so »Palestinci sami krivi za to«. Dejstvo: palestinsko vodstvo v Ramali se je odločilo zmanjšati dobavo električne energije v Gazo s treh na dve uri na dan (elektriko dobavlja Izrael, plačuje jo palestinska oblast v Ramali). Zdi se, da to drži. Spor med palestinsko oblastjo, ki jo obvladuje Fatah, in palestinskim vodstvom v Gazi, ki ji vlada Hamas, se je grdo zaostril. Nepoučen opazovalec bi se vprašal: kako se lahko to zgodi? Konec koncev je ogrožen obstoj vseh Palestincev. Izraelska vlada tiranizira vse Palestince, tako na Zahodnem bregu kot v Gazi. Gazo poskuša zadušiti z blokado na kopnem, na morju in v zraku ter gradi naselbine po vsem Zahodnem bregu, da bi izgnala tamkajšnje prebivalstvo.
Kako se lahko Palestinci v tako hudih razmerah bojujejo drug proti drugemu na očitno veselje okupacijske oblasti? To je res strašno, toda žal to ni edini primer. Prav nasprotno, pri skoraj vseh bojih za osvoboditev se dogaja nekaj podobnega. Med irskim bojem za neodvisnost so se borci za svobodo bojevali drug proti drugemu in celo streljali drug na drugega. Med našim [izraelskim] bojem za svojo državo so člani podzemne organizacije Hagana izdajali člane organizacije Irgun britanski policiji, ki jih je mučila, nato so napadli ladjo z rekruti in orožjem za Irgun.
Toda ta in številni drugi primeri ne upravičujejo tega, kar se dogaja v Gazi. Spor med Fatahom in Hamasom na hrbtih dveh milijonov ljudi je obsodil prebivalce območja na nečloveške življenjske razmere. Kot starega prijatelja palestinskega ljudstva in podpornika njihovega boja za osvoboditev me vse skupaj zelo žalosti.
Toda povedati je treba, da to ni edini razlog za grozljivo blokado Gaze. Izrael lahko blokira Gazo samo na treh straneh. Četrta stran je meja z Egiptom. Egipt, ki se je nekoč na strani svojih palestinskih bratov bojeval v štirih velikih vojnah proti Izraelu (v eni od njih me je ranil egiptovski strelec z brzostrelko), zdaj sodeluje pri kruti blokadi Gaze.
Kaj se je zgodilo? Kako se je to zgodilo? Vsi, ki poznajo prebivalce Egipta, vedo, da so Egipčani med najprijetnejšimi ljudmi na svetu. Zelo ponosni ljudje. Ljudje z veliko smisla za humor tudi v najtežjih razmerah. V Egiptu sem večkrat slišal ljudi govoriti: »Nimamo preveč radi Palestincev, vendar so naši revni bratranci, zato jih ne smemo nikoli zapustiti!« In zdaj so jih ne samo zapustili, ampak celo pomagajo podpirati kruto zasedbo.
Zakaj? Ker so lokalni vodje v Gazi verski fanatiki, prav tako kakor Muslimanski bratje v Egiptu, ta pa je smrtni sovražnik sedanjega faraona − generala Abdela Fataha al Sisija. Zaradi njihovega medsebojnega sovraštva so kaznovani milijoni v Gazi. Slišati je govorice, da bi se Egipt omehčal, če bi prebivalci Gaze sprejeli egiptovsko marioneto za svojega vodjo. Izraelska blokada Gaze je popolnoma odvisna od egiptovske blokade. Ponosni Egipt, ki trdi, da je vodja vsega arabskega sveta, pomaga podpirati izraelsko zasedbo. Kdo bi si mislil?!
Toda glavni krivec za grozljive razmere v Gazi smo seveda mi, Izraelci. Mi smo okupatorji v novi obliki okupacije, ki jo vzdržujemo z blokado. Razlog za to je preprost: hočejo nas uničiti. To je Hamasova uradna doktrina. Majhna miš glasno grozi slonu. Res je, toda ... Toda tako kakor vsi religiozni ljudje so tudi oni odkrili sto različnih načinov, kako prelisičiti Boga in se izogniti njegovim prepovedim. Hamas je razglasil, da bi sprejel mir, če bi ga Mahmud Abas sklenil z Izraelom, Palestinci pa bi ga potrdili s plebiscitom. Poleg tega islam dovoljuje hudno (premirje) z neverniki za kakršno koli obdobje − 10, 50 ali 100 let. Konec koncev je Alah velik. Izrael na številne skrivne načine pravzaprav sodeluje s Hamasom, zlasti pri boju proti še večjimi ekstremistom v Gazi. Zlahka bi torej sklenili primerno sožitje.
Zakaj morajo torej ljudje v Gazi tako strašno trpeti? Tega nihče zares ne ve. Zaradi duševne lenobe zasedbe. Ker smo tega kratko malo navajeni. Poskusimo razmišljati takole: kaj če bi dosedanje početje postavili na glavo? Kaj če bi ljudem v Gazi povedali tole: palestinska oblast v Ramali zdaj plačuje samo dve uri električne energije na dan. Toda ker vidimo, da trpite, se je Izrael odločil, da vam bo zagotavljal električno energijo 24 ur na dan, in to brezplačno. Kaj bi se zgodilo? Kako bi se odzval Hamas? Kako bi odločitev vplivala na raven nasilja in varnostne stroške?
Poznamo več izraelskih in mednarodnih dolgoročnih načrtov. Umeten otok v Sredozemskem morju nasproti Gaze. Letališče na otoku. Globokomorsko pristanišče. Celo mir brez deklaracij. Mislim, da je to najpametnejši pristop, vendar pametne odločitve nimajo največ možnosti za uspeh.
Medtem se krute razmere nadaljujejo. Dva milijona ljudi trpi zaradi nečloveškega ravnanja z njimi. In preostali svet? Žal je preveč zaposlen in ne vidi Gaze. Raje ne razmišlja o tem strašnem kraju.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
