Tiskane izdaje
Vojaški udari v Turčiji – uspešni ali neuspešni – sledijo predvidljivemu vzorcu. Politične skupine, ki jih ima vojska za sovražnike vizije Kemala Atatürka (običajno islamisti) se močno okrepijo. Povečajo se napetosti, ki jih pogosto spremlja nasilje na ulici. Nato se vmeša vojska z izgovorom, da zgolj uresničuje z ustavo dodeljeno nalogo, ki ji nalaga ohranjanje reda in sekularnih načel.
Komični prevrat
Tokrat pa je bilo drugače. Predsednik Recep Tayyip Erdoğan je z nizom zrežiranih sodnih procesov vzel na muho sekularne oficirje. Tako je preoblikoval vojaško hierarhijo in na njen vrh postavil svoje ljudi. Ker je državo pretresala vrsta terorističnih napadov, gospodarstvo pa upada, ni bilo nikakršnih znakov nemira v vojski ali nasprotovanja Erdoğanu. Prav nasprotno. Erdoğan se je pred kratkim pobotal z Rusijo in Izraelom, prav tako si menda želi, da Turčija ne bi več imela aktivne vloge v sirijski državljanski vojni, kar je bilo za vrhovne oficirje prav gotovo olajšanje.
Nič manj begajoče tudi ni amatersko vedenje prevratnikov. Uspelo jim je, da so zajeli poveljnika generalštaba, a kot kaže se niso kaj dosti potrudili, da bi pridržali Erdoğana ali katerega drugega vrhovnega politika. Pomembni televizijski kanali so še ure po udaru oddajali program. Ko pa so se vojaki končno pojavili v studiu, je bila njihova nesposobnost že skoraj komična.
Letala so v nizkem letu streljala na civiliste in napadla parlament, kar je za turško vojsko zunaj območja kurdskega upora zelo neznačilno. Družabne medije so zapolnjevale slike nesrečnih vojakov, ki očitno niso vedeli, kaj se dogaja. Množice civilistov so jih vlekle s tankov in jih razoroževale (kateremu od njih pa se je zgodilo tudi kaj hujšega). Nikoli si nisem mislil, da bom videl takšne prizore v državi, ki sovraži vojaške udare, a ima rada vojake.
Vloga gülenistov
Erdoğan je hitro okrivil svojega nekdanjega zaveznika in sedanjega sovražnika, izgnanega pridigarja Fethullaha Gülena, ki iz Philadelphie vodi veliko islamsko gibanje. Za dvom o tej razlagi so sicer na voljo razumljivi razlogi, toda trditev niti ni tako čudaška, kot se zdi. Znano je, da so gülenisti v vojski močno zastopani. Brez njih turška vlada ne bi mogla ukrepati proti visokim turškim oficirjem v primerih Ergenekon in načrt Kladivo. Pravzaprav je bila vojska še zadnja utrdba gülenistov v Turčiji. Erdoğan je namreč že pred tem počistil z njegovimi simpatizerji v policiji, sodstvu in medijih.
Znano je tudi, da se je Erdoğan pripravljal na odločilno potezo proti gülenistom v vojski. Nekaj oficirjev je bilo že pred tem aretiranih zaradi ponarejanja dokazov v sodnih procesih. Govorilo se je, da se na srečanju vrhovnega vojaškega sveta prihodnji mesec pripravlja obširna čistka gülenističnih oficirjev.
Gülenisti imajo torej motiv in tudi čas udara potrjuje njihovo vpletenost. Največja ironija pa je, da prevrat, ki se ga je Erdoğan že dolgo bal, niso izvedli sekularisti, ampak njegovi nekdanji zavezniki. Prav ti so si izmišljevali množice domnevnih udarov proti Erdoğanu.
Ni še konec
Toda krvavi vojaški udar ni skladen z običajnim delovanjem Gülenovega gibanja, ki ima raje zakulisne mahinacije kot oboroženo posredovanje ali odkrito nasilje. Ker jim je grozila izguba še zadnje trdnjave v Turčiji, bi prevrat lahko bil izhod v skrajni sili. Toda na množico vprašanj o tem, kaj se je v resnici zgodilo, še ni odgovorov. Zato ne bo presenetljivo, če se bo v prihodnjih tednih zgodilo še veliko nenavadnih preobratov.
Manj gotovo je, kaj se bo zgodilo zdaj. Poskus prevrata je naredil Erdoğana še bolj nevarnega in je še podžgal lov na simpatizerje Gülenovega gibanja. V vojski in drugod bodo na tisoče ljudi odstavili s položajev. Pridržali jih bodo in jim sodili brez ozira na vladavino prava ali na domnevo o nedolžnosti. Oglašajo se že zahteve po ponovni uvedbi smrtne kazni za prevratnike (po izkušnjah sodeč, je za Erdoğana prevratnik zelo široka kategorija). Nasilje drhali nad zajetimi vojaki napoveduje jakobinizem, ki bi lahko ogrozil še zadnje ostanke pravičnega sodnega procesa v Turčiji.
Malo razlogov za veselje
Poskus prevrata je tudi slaba novica za gospodarstvo. Pobuda za Erdoğanovo nedavno površinsko pobotanje z Rusijo in Izraelom je bila najverjetneje želja po ponovnem pritoku tujega kapitala in turistov. Zelo malo verjetno je, da se bodo ti upi zdaj uresničili. Ponesrečeni prevrat je razkril, da je politična razdvojenost države precej globlja, kakor pa so menili najbolj pesimistični opazovalci. Takšno okolje pa ni prav privlačno za vlagatelje in obiskovalce.
Vendar pa je neuspešen prevrat postavil Erdoğana v politično prednost. Ko je bilo še nejasno, ali se bo obdržal na vrhu, je izjavil, da »je vstaja božji dar, saj smo dobili razlog za očiščenje naše vojske«. Po neuspešnem prevratu bodo dobili politični zagon za ustavne spremembe, s katerimi je že dolgo želel okrepiti predsedniško funkcijo in koncentrirati moč v svojih rokah.
Neuspešni prevrat bo torej povečal Erdoğanovo avtoritarnost, ki ne bo dobra za turško demokracijo. Toda če bi bil prevrat uspešen, bi bili obeti za demokracijo prav gotovo še precej slabši, učinki pa dolgoročni. To pa daje vsaj malo razloga za veselje.
***
Dani Rodrik profesor mednarodne politične ekonomije na Fakulteti za javno upravo John F. Kennedy School of Government na Univerzi Harvard
Prispevek je mnenje avtorja
