Tiskane izdaje
Od torka, 8. novembra 2016, slovenski zdravniki stavkamo. Stavka je skrajna posledica že dolga leta znanih neurejenih razmer v zdravstvu, ki so dosegle stopnjo, da se jih ne more več zanikati. Ker oblast v pogajanjih z zdravniki ni izkazala pričakovanega razumevanja za urejanje nakopičene zdravstvene problematike (ki pa ga je imela na primer za saniranje naših bank), je izzvala zdravniško stavko, ki poskuša praktično predočiti oblasti krhkost sedanjega zdravstvenega sistema oziroma s stavko izsiliti učinkovitejše razreševanje nakopičene zdravstvene problematike.
Mediji seveda stavko dnevno spremljajo in nam poročajo, kako poteka in tudi kaj povzroča.
Zakaj mora slovenski bolnik prenesti vse?
Obveščeni smo, na primer, da so zaradi stavke vsak dan odpovedali v bolnišnicah po več deset elektivnih operativnih posegov na dan. Napovedujejo celo, da bo stavka v kratkem privedla do kolapsa oskrbovanja bolnikov. Ugotovimo še lahko, da se o škodi za bolnike poroča na način, kot da bi bilo takšno razpadanje zdravstvenega sistema samoumevno oziroma naj bi cilji stavke posvečevali njene stranske učinke.
Stavka je sicer usmerjena proti aktualni zdravstveni politiki, a kaznovani so, kot vidimo, običajni državljani, ki so se po naključju znašli v zdravstveni obravnavi v stavkovnem razdobju. Politiki ob tem mirno naprej opravljajo svoje delo, se uspešno izogibajo soočenju z javnostjo in še naprej zavlačujejo pogajanja.
Zakaj smo državljani do takih za nas škodljivih dogajanj, ki jih sami nismo povzročili, vdano potrpežljivi? Zakaj mediji glasno ne opozorijo, da pravzaprav slovenski bolniki nismo samoumevno dolžni prenašati posledic vseh odklonov dosedanje zdravstvene politike, ki so privedli do stanja, v katerem smo? Zakaj niti ne pomislimo, da bi bil morda slovenski bolnik, ki mu je bila v času zdravniške stavke odpovedana oziroma prestavljena operacija v nedoločeno prihodnost, upravičen prejeti od države neko odškodnino za odložitev njegovega zdravljenja, za katerega nedvomno obstaja strokovna indikacija in je za bolnika potrebno? Ne nazadnje je marsikdo od njih že mesece čakal na poseg in tudi že opravil glede na napovedano operacijo (preden je izvedel, da posega ne bo) nekatere predpisane predoperativne preiskave, kot so: sveži laboratorijski izvidi krvi, elektrokardiogram, slikanje prsnih organov ipd., ki jih bo pred novim datumom operativnega posega treba spet ponoviti.
Ali ne odraža toleranca družbe, ki se izraža skozi medije, do posledic stavke za običajne slovenske bolnike nekakšno sprenevedavo dvoličnost, ki jo opažamo tudi še na drugih področjih našega političnega dogajanja?
Individualizem in egoizem,
V slovensko družbo sta se zajedli, kot lahko opazimo, nekakšna splošna neodgovornost in neobčutljivost za posameznika. Družbeno dogajanje obvladujeta individualizem in egoizem posameznikov in družbenih skupin.
Nedvomno absolutne pravičnost v družbi ne more biti in bi jo bilo naivno pričakovati.
V vsaki družbi, ki je kolikor toliko zdrava, pa mora biti pregledna odgovornost družbe do skupin, ki svojega interesa ne morejo neposredno uveljavljati, med katere bi lahko uvrstili tudi običajne slovenske bolnike, ki niso VIP.
Njihova kronična zloraba, ki se kaže že dolgo obdobje s podaljšujočimi čakalnimi vrstami bolnikov za različne preiskave in zdravljenja, ki smo se jih že kar navadili, ter sedanje nove dodatne situacijske prilagoditve bolnikov zdravniški stavki so v svojem bistvu zloraba moči nad običajnimi državljani Slovenije.
Škodljivo se zdi, da tega ne opazimo.
Interesi posamezne skupine, v našem primeru zdravnikov, ne bi smeli ogroziti drugih skupin državljanov, v našem primeru običajnih bolnikov, čakajočih na različne postopke, ki se jim zaradi posledic stavke dodatno oddaljujejo.
Mediji bi lahko bolj opozarjali na žrtve spopada
Medijsko pasivno sprejemanje takih odklonov poglablja razraščajočo neodgovornost v družbi, ki je običajni posamezniki, v našem primeru bolniki, ne morejo zaobiti in lahko le nosijo posledice.
Oblast je tista, ki bi morala preprečiti taka dogajanja in zaščititi slovenske bolnike. Verjetno bi ji bilo lažje, če bi v zdravnikih videla partnerje, in ne le politične nasprotnike, in jim prisluhnila.
Mediji po tihem, kot se zdi, sicer navijajo za nas zdravnike. Prav pa bi bilo, da bi bolj opozarjali na žrtve spopada, ki so običajni bolniki brez statusa VIP (privilegiranih oseb), ki ostajajo povsem nezaščiteni, prepuščeni kaotičnim zdravstvenim razmeram.
Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.
specialistka internistka-pulmologinja
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
