Zdravstvo – zakaj (ne) bo boljše

Velike stranke ne želijo sprememb, zato Slovenci stihijsko drvimo proti najhujši možni privatizaciji zdravstva.
Objavljeno
11. maj 2018 09.00
Posodobljeno
10. maj 2018 22.22
FOTO:Tadej Regent/Delo
Slabo delovanje zdravstva je eden najakutnejših družbenih problemov Slovenije. V zavesti javnosti je najbolj pereč problem razlika med deklarirano splošno dostopnostjo zdravstvene oskrbe in življenjsko ogroženostjo desettisočev zaradi strokovno nedopustnih in zdravju škodljivih čakalnih dob. Iz tega izhaja tudi druga nedopustna anomalija – prisilno samoplačništvo za storitve, ki zavarovancu pripadajo v okviru zavarovanja.

Tovrstno samoplačništvo je tudi izrazit generator sistemske korupcije, saj je po eni strani v nemoralnem finančnem interesu državnega upravljavca zdravstvenega sistema (manjši stroški) in po drugi strani v finančnem interesu zasebnikov, ponudnikov samoplačniških storitev, med katerimi je izrazito veliko pomembnih zdravnikov, ki med rednim delovnim časom upravljajo procese v javnih zdravstvenih ustanovah, popoldne pa sprejemajo samoplačnike. Zato je povsem jasno, da v tem primeru en kriminalni interes (brezvestno finančno taktiziranje zdravstvene politike) podaja roko drugemu kriminalnemu interesu – lahek popoldanski zaslužek na račun ljudi v stiski. Ker je koruptivni krog s tem zaprt, ne more biti odpravljen brez jasne in javne volje »čiste državne politike« – saj področni akterji zdravstvene politike (ministrstvo za zdravje, ZZZS, zdravniki) ne (z)morejo in tudi nočejo rešiti problema. Tudi s pol milijarde dodatnega denarja na leto ga ne bodo hoteli rešiti!

Zato iz izkušenj zdravstvenih programov preteklih vlad predlagam nekaj enostavnih kriterijev za oceno, ali je program, ki ga ponuja posamična politična stranka, dovolj konkreten in korenit, da bi imel lahko kakršnokoli možnost zdravstvo obrniti na bolje.

1. Kaj boste storili, če po dveh letih ne izginejo nedopustne čakalne dobe? Zagovorniki državnocentralističnega zdravstva bi morali obljubiti odstavitev ministra, ker bodisi ni poskrbel za realen prevzem kompetenc upravljanja zdravstva v svoje roke bodisi z njimi ni rešil najnujnejše težave bolnikov. Zagovorniki zavarovalniškega zdravstva pa bi morali iti v odstavitev ministra, če ni prenesel bremena odškodninske odgovornosti za nedopustno čakanje na ramena zavarovalnic(e). Gotovo pa bi upravo zavarovalnice, ki ji grozi plaz odškodninskih tožb zaradi neizpolnjenih obljub, zamenjal njen nadzorni organ.

2. Kaj boste storili, če bodo državne bolnišnice po dveh letih še naprej množično v izgubah? Zagovorniki državnocentralističnega zdravstva bi spet morali obljubiti odstavitev ministra, ker ni poskrbel za sistem upravljanja bolnišnic in uprave, ki zna za rezultate dobrega dela iztržiti pozitiven rezultat. Zagovorniki zavarovalniškega zdravstva bi morali iti v odstavitev ministra, če temu ni uspelo uveljaviti pravila o denarju, ki sledi pacientu. Upravo izgubarske bolnišnice bi moral zamenjati njen nadzorni organ.

3. Kaj boste storili, če bodo po dveh letih stroški nabav v slovenskih bolnišnicah še vedno več kot tretjino večji kot v sosednjih Avstriji ali Italiji? Zagovorniki državnocentralističnega zdravstva bi morali spet zahtevati odstavitev ministra, ker ni poskrbel za ekipo sposobnih in poštenih ljudi, ki bi centralizirane nabavne posle opravili v korist bolnišnic. Zagovorniki zavarovalniškega zdravstva pa bi prepustili odstavitev nesposobnih direktorjev bolnišnic njihovim upravam.

A pogoj za to, da bi po dveh letih (ponovnega in zelo verjetnega) neuspeha zdravstvene politike sploh lahko kdo odgovarjal, je korenita zamenjava pristojnosti, vlog in odgovornosti akterjev zdravstvene politike – ministrstva za zdravje (MZ) in zdravstvene zavarovalnice (ZZZS), tako, da bo vsaka institucija izvajala funkcije, za katere ima polna politična pooblastila, strokovno bazo in kader, ki bo vse skupaj lahko izvedel. Danes MZ formalno vodi zdravstveno politiko, vendar je brez strokovnjakov, znanja, informacij in analitičnih kapacitet. MZ formalno načeluje zdravstvenim ustanovam, vendar ne zna odločiti o potrebnosti njihovega obstoja in programov, ne zmore določiti standardov dela, ne zmore reorganizirati dela ustanov v skladu s potrebami ljudi, česarkoli se konkretno loti, je diletantsko (otroška srčna kirurgija), zato tudi ne zmore rešiti problema čakalnih dob. Za vsak nasvet je MZ odvisno od zunanjih svetovalcev, ki pa zaradi vpetosti v svoje ustanove (plus popoldanske obrti) delujejo za parcialne interese. Zato MZ zdravstvo prepušča stihiji, njegovi direktorati pa se ukvarjajo s splošnimi zadevami (javno zdravje) in analizami – statistikami za poročanje EU.

Resen načrt reforme bi moral bodisi usposobiti ministrstvo za izvajanje oblastnih kompetenc bodisi prepustiti neposredno odgovornost za organizacijo zdravstva zdravstveni zavarovalnici (ali več zavarovalnicam). Ker v Sloveniji znanja in strokovnjakov ni mogoče ustvariti čez noč, bi resen zdravstveni centralizator moral že v volilnih programih predvideti vključitev velikega dela sedanje ZZZS v MZ, v nasprotnem primeru pa naj politiki na MZ predajo svoja upravljavska pooblastila zavarovalnici in od nje zahtevajo le odgovornost in rezultate. Vse drugo je neresno.

A na žalost se iz leporečnih političnih fraz vidi, da velike stranke ne želijo sprememb, zato Slovenci stihijsko drvimo proti najhujši možni privatizaciji zdravstva – prisilnemu samoplačništvu pod lupino nefunkcionalnih državnih zdravstvenih zavodov.
Ureditev slovenskega zdravstva je vprašanje nekaj sposobnih zdravstvenih politikov in politične volje, da je zdravstvo treba urediti za ljudi in prek interesov dobaviteljskih združb privatistično-popoldanskega dela pomembnih zdravnikov in stotnij javnosektorskih svetovalcev. Pri tem je zdravstvo glede na majhnost Slovenije mogoče dostojno urediti tako centralistično – državno (primer je angleška ureditev), kot razpršeno – zavarovalniško (primer Nemčija). A bolj je pomembno presekati zmedo, v kateri imajo nekateri formalno oblast, pa ne izvršne moči, drugi imajo ljudi in znanje, pa ne politične pristojnosti. Zato nihče za nič ne odgovarja.

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.