Tiskane izdaje
Na začetku 21. stoletja so »zmešnjave« v tradicionalnem družbenem spolnem redu že tako očitne, da se jim tudi nosilci zgodovinsko pomembnih duhovnosti ne morejo izogniti. Glavni vzrok za njihovo zaskrbljenost so ženske, ki naj bi v sodobnosti pretirano poudarjale svojo podrejenost in neenakopravnost ter postajale nasprotnice moških, kar pa vodi v »škodljivo zmešnjavo, ki ima takojšnje in smrtonosne učinke na strukturo družine«, kot je v Pismu o sodelovanju med moškimi in ženskami v cerkvi in svetu sporočil javnosti 31. julija 2004 kardinal Joseph Ratzinger. Podobna svarila so se začela pojavljati hkrati z javnimi zahtevami za odpravo diskriminacije žensk in so stara vsaj toliko, kot je Deklaracija o pravicah ženske in državljanke (1791) Olympe de Gouges.
»Naravni« spolni red v religijski duhovnosti
Kolikor bolj so ženske pridobivale socialne pravice, toliko glasnejši so bili pomisleki o škodljivosti takšnih sprememb, tako v religijsko kot posvetno znanstveno določeni duhovnosti. V našem prostoru je ključna nosilka prve duhovnosti Katoliška cerkev, za katero H. Küng (v delu Katoliška cerkev: kratka zgodovina, 2004) ugotavlja: »Komaj kje je še kakšna velika ustanova, ki bi v naših demokratičnih časih z drugače mislečimi in kritiki iz lastnih vrst ravnala tako ljudomrzno in nobena tako ne diskriminira žensk - s prepovedovanjem preprečevanja nosečnosti, porok duhovnikov in mašniške posvetitve žensk. Nobena ne polarizira družbe in politike tako močno ter po vsem svetu z rigorističnimi stališči do splava, homoseksualnosti, evtanazije in podobnega. Vse to pa s sijem nezmotljivosti, kot da bi šlo za voljo Boga samega.«
Po Küngovem mnenju v sodobni Katoliški cerkvi »namesto aggiornamento v duhu evangelija zdaj spet velja tradicionalni integralni katoliški nauk«. Ta nauk pa ni bil prijazen do ženskega spola in je vztrajno deloval za ohranjanje moškega gospodovanja. Podobno kot v drugih religijskih razlagah je tudi v krščanski/katoliški duhovnosti sklicevanje na Boga služilo za instrumentalizacijo žensk: naravna razlika med spoloma, ki je conditio sine qua non obstoja človeške družbe sploh, je (bila) v teh razlagah podaljšana v družbeni prostor, to pomeni, da ima družbeno določena neenakost med spoloma lastnosti (božje in) naravne stalnice. Takšen religijsko določen spolni red deluje samourejevalno in z izključitvijo dvoma o pravilnosti in pravičnosti tudi samopotrjevalno ter samoutrjevalno.
Upoštevati je treba dejstvo, da so temeljne svete nauke ustvarjali moški (kot posredniki med bogom in človekom) »po svoji podobi« in meri, na kar v zadnjih desetletjih opozarja predvsem veliko raziskovalk. Tako M. Jackson (v delu The Real Facts of Life, 1994) na podlagi podrobnega proučevanja feministične kritike (moško določene) konstrukcije spolnosti med letoma 1850 in 1940 sklepa, da je »izzivanje patriarhalnih definicij 'naravnega' v številnih ozirih zdaj tako težko in nevarno, kakor je bilo v 19. stoletju«, kajti »moč za opredelitev tega, kaj je 'naravno', ostaja ključna za ohranitev moške moči in strukture odnosov med spoloma«.
V drugi polovici 20. stoletja, ko je vprašanje odpravljanja diskriminacije žensk že dobilo svetovne razsežnosti, so na to, da religijski govor o človeku (človekovem dostojanstvu) ni spolno nevtralen, ampak enospolno moško pristranski, začele opozarjati tudi feministične teologinje. Pojavila so se vprašanja, kot jih je zapisala na primer E. Sorge (v delu Religion und Frau, 1987): ali je sploh kdaj obstajala religija, ki bi bila naklonjena ženskam; ali ni religiozno poveličevanje moško božjega gospodovanja in hlapčevstva zgodovinsko preseženo in sploh v temelju nesmiselno; zakaj se kot simbol božjega ne pojavlja modra stara ženska; kako so se sploh lahko takšne ženske dejavnosti, kot so spočetje, rojstvo, nosečnost, hranjenje in ustvarjalna telesnost tako razvrednotile, da so bile (zlo)razumljene kot božja kazen za človeške grehe.
Na podlagi ocene, da je teologija tri tisoč let govorila s »seksističnim jezikom in moškimi podobami ter simboli«, je E. Sorge (1987: 31) nedvoumno zahtevala, da je »treba na novo oceniti vlogo ter pomen žensk in ženske duhovnosti; odkriti in preseči vsako obliko sovraštva do žensk in podrejanja žensk v preteklosti; spremeniti enostransko moško usmerjeno teologijo v teoriji in praksi tako, da bo krščanska religija postala naklonjena ženskam«.
Moško določena znanost in »naravni« spolni red
Podobno »krivoverske« zahteve so se v zadnjih desetletjih 20. stoletja pojavile tudi v tisti duhovnosti, ki od razsvetljenstva naprej korenini v znanosti (predvsem v družboslovju). Znanstveno pojasnjevanje družbene urejenosti in spolno specifičnih vlog se je vselej navzven kazalo kot nevtralno kot zgolj pojasnjevanje »objektivnega sveta«, pri tem pa je ostajalo v ozadju spoznanje, ki ga je (že 1911) zapisal nemški sociolog G. Simmel: objektivno = moško. V razlagah o družbi je človek nastopal kot človek nasploh, vendar je šlo za posploševanje njega (moškega), in ne nje (ženske). Gotovo ni Simone de Beauvoir svojega znamenitega dela Drugi spol (1949) po naključju uvedla z motom filozofa P. de le Barre, ki je že leta 1673 v delu O enakosti spolov zapisal: »Podvomiti je treba o vsem, kar so o ženskah napisali moški, saj ti razsojajo v svoji lastni pravdi.«
Ženske so bile dolga stoletja izključene iz ustvarjanja znanstvenega znanja, ker kot nosilke čustev niso sodile na področje razuma. V glavnem je bilo zaželeno in obvezno, da so nastopale kot »govoreča orodja«, vendar tudi v tej vlogi zelo omejeno govoreča. Ustvarjalci takšnih razlag, ki so (bile) do žensk neprijazne, so bili moškega spola.
Vendar ni pomemben le spol ustvarjalcev sam po sebi, ampak z njim povezane možnosti, ki vplivajo na sam postopek ustvarjanja duhovnosti, torej zamejitev predmeta in načina analiziranja ter pojasnjevanja medsebojne povezanosti in (so)učinkovanja sestavin celote, družbe. Pred četrt stoletja je A. Saarinen (v razpravi Feminist Research: In Search of a New Paradigm, 1988) v zvezi s tem preprosto ugotovila: »Problem je, ker to vedno delajo moški z moške perspektive. To pomeni, da je vse znanje o ženskah filtrirano skozi odnose moči in podrejenosti, ki prevladujejo med moškimi in ženskami.«
Torej sta moško videnje medčloveških razmerij in moška možnost izključevanja iz nekaterih (neprijetnih, a za obstoj posameznika in celote nenadomestljivih in nujnih) praktičnih dejavnosti omogočala oženje izkustvenega polja kot podlage za teoretsko posploševanje. Skrčeno in krčitveno (redukcionistično) znanje pa je imelo per definitionem status integralnega znanja in je kot hierarhično višje predstavljalo tudi podlago za praktično urejanje in utrjevanje (obstoječe) neenakomerne razporeditve moči po spolu in razrednem položaju (kar sem ugotavljala v delu Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma, 1990).
Vprašanje seksizma v znanstveni produkciji duhovnosti je aktualno tudi danes, kajti ta dejavnost je še vedno pretežno »njegova zgodba« (»his story« - kot to označuje S. Benhabib, 1994). Zato naj bi odpravljanje seksizma in opuščanje androcentrične pristranskosti v znanosti spodbudilo pomemben prelom v tej duhovnosti, ki bi imel podoben učinek na zavest kot Kopernikovo odkritje (poudarja npr. G. Lerner, 1986).
Nova duhovnost in odpravljanje zmešnjave
Različni znaki preloma z religijsko in tudi znanstveno enodimenzionalno duhovnostjo so se že razvili, ženske postajajo vse bolj opazne ustvarjalke nove duhovnosti in postopno tudi pomembne nosilke sprememb družbenih razmer. K preusmeritvi pripomorejo tudi tisti znanstveniki, ki razkrivajo dejanski položaj žensk v sodobnem svetu, na primer švicarski sociolog A. Godenzi ali ameriški M. Messner. Do splošne veljave nove duhovnosti je še daleč. Raznovrstne prednosti moških so v sedanjosti namreč pogosto še zagotovljene s prevladujočim institucionalnim redom in prilagojene neoliberalističnim imperativom individualizma.
Razkrajanje »naravnega reda« neenakosti po spolu je zato sicer še pretežno dojeto kot »zmešnjava«, vendar se takšno razumevanje zmanjšuje, v duhovnih obzorjih pa počasi dobiva opazno mesto egalitarni spolni red. Obseg in globina sprememb se razlikujeta glede na kulturne posebnosti konkretnih družbenih okolij ter posebno glede na stopnjo spolno neenakomerne razporeditve družbene moči in oblasti. Glede spreminjanja v državno samostojni slovenski družbi pa gotovo velja načelo: Hiti počasi (če se le da, ne naprej).
Maca Jogan, sociologinja, zaslužna profesorica
