Zgodbe iz Narnije po slovensko
Sat, 16.01.2016, 09:00
Zgodbe iz Narnije po slovensko
Če je zakonska regulacija slaba, je potem dopustno iskati obvoze in dvomljive rešitve?

Slovenski izobraževalni prostor pretresajo različne »zgodbe«, ki jih lahko zložimo v neki omnibus na temo financiranja javnih izobraževalnih zavodov ter reševanja formalnih (pravnih) problemov z moralnim odzivom in obratno. Berejo se kot zgodbe iz drugega, mogoče pravljičnega sveta Narnije, v katerem poteka nenehna bitka med »dobrim« in »zlim«. Omnibus tu omenjenih zgodb ni iz pravljičnega sveta, ampak iz našega, realnega sveta.

1. zgodba: Izplačilo pripravljenosti
Po poročanju medijev so se na nekaterih fakultetah izplačevali dodatki za pripravljenost. Kot je bilo rečeno, za to naj ne bi obstajala formalna podlaga v veljavni zakonodaji. Aktivnost, ki je formalno sporna, postane bolj kot ne moralno vprašanje. Zgodba je še aktualna, epilog pa se že orisuje, kot iz dnevnih poročil zasledimo, v smislu delnega vračila izplačanih sredstev.

2. zgodba: Šolski bazarji
Po poročanju medijev je inšpektorat ugotovil, da šolski bazarji na način kot delujejo, torej prodajanje otroških izdelkov in podobno, ne morejo delovati, ker to ni zakonito, saj šole ne izdajajo računov in s tem ne odvajajo davkov. Aktivnost, ki se zdi moralno (nekateri zagovorniki trdijo celo »vzgojno«) primerna, in je formalno nesprejemljiva, je deležna moralnega odziva. Epilog se nakazuje v protestnem odzivu šol, da bazarjev ne bodo več organizirale.

3. zgodba: Prodaja diplome študentke
Po poročanju medijev je mentor prodal diplomsko delo svoje študentke. Zgodba je že doživela neke vrste epilog z odstavitvijo odgovorne osebe s položaja dekana.

4. zgodba: Avtorski honorarji
Ko so Supervizor in mediji objavili izplačila avtorskih honorarjev visokošolskih učiteljev, so se visoki zneski (sicer za obdobje deset let), vprašanje avtorskega dela, s. p., d. o. o. in mogoče še kakšnih zanimivih oblik ustvarjanja posameznikovih prihodkov, postavili skoraj kot moralno vprašanje, kot da ni moralno prav, če ima nekdo visok zaslužek. Z odstopom takratne ministrice je zgodba doživela poseben epilog.

5. zgodba: »Torta«
Po poročanju medijev je bila na eni izmed fakultet za pogostitev ob rojstnem dnevu torta plačana iz javnih sredstev. Vprašanje je bilo postavljeno kot moralno. Zgodba je doživela svojevrsten epilog s ponovno izvolitvijo odgovorne osebe.

Formalno in moralno

Zgodb je še veliko, mnogim pa je skupna ravno sprevržena in manipulativna podlaga, ki se kaže v tem, da bi »moralna« vprašanja reševali formalno, formalna vprašanja pa moralno. Skupno vsem zgodbam pa je tudi, da gre za denar, financiranje in kvazipodjetniško naravnanost posameznikov ter javnih izobraževalnih organizacij.

Vprašanje izplačila pripravljenosti, honorarjev, s. p. in ipd. je formalno vprašanje, povezano z veljavno zakonodajo in nadzorom, ki ga ministrstva in inšpekcijske službe ter drugi pristojni organi izvajajo oziroma naj bi ga izvajali. Javni izobraževalni zavodi so del javne službe, financirani z denarjem davkoplačevalcev. Trditi, da se »država« lahko izogne opravljanju nadzora v imenu avtonomije, v imenu »krasnega« za otroke ipd., je zavajajoče. Naloga ministrstev, računskega sodišča, komisije za preprečevanje korupcije in različnih inšpekcijskih služb je, da skladno s svojimi pristojnostmi skrbijo za zakonito, smotrno, namensko in transparentno rabo javnega denarja.

Na primeru bazarja smo doživeli, da se je inšpekcija »aktivirala« in, lej ga šmenta, doživeli smo hud odziv, da bodo šole izgubile dodatna, tržna sredstva. Ampak tržna sredstva podležejo tržnim zakonitostim, sestavni del tržnih zakonitosti je tudi, da je treba od prodaje blaga in storitev plačati davek in da je treba izdati račun. Saj v bistvu to menda vsi podpiramo, posebno takrat ko prejemamo »brezplačno« storitev (zdravstva, šolstva, policije in drugih).

Sporočilo bazarja je večplastno. Eno sporočilo je, da se otroci s tem »učijo«, recimo temu, podjetniške miselnosti; učijo se, da ima delo tudi finančno vrednost; učijo se, da je za »služenje denarja« potreben napor oziroma delo in še marsikaj. Hkrati pa se tudi učijo, da je treba predpise spoštovati, da je treba izdati račun in, implicitno, da javne dobrine (zdravstvene in druge storitve) ne rastejo v bankomatih. Drugo sporočilo je povezano z idejo, da vzgajamo za solidarnost, humanitarnost in za dobro skupnosti. To pa je, milo rečeno, problematično na način, kot so izvedeni bazarji. Kaj pomeni humanitarnost, kako zbrati sredstva za ta namen in podobno najbolje prikaže primer študentov medicine iz ljubljanske medicinske fakultete, ki zbirajo donatorska sredstva za svoje humanitarne aktivnosti v različnih državah. Pred časom so imeli stojnico v ljubljanskem trgovskem centru in zbirali sredstva za humanitarno odpravo na Madagaskar. Niso prodajali, ker to ne smejo, ker je to tržna dejavnost, za katero niso registrirani, ne izdajajo računov in ne plačujejo davkov. So pa sprejemali donacije. Donator določi višino sredstev, ki jih je pripravljen dati, na primer, za majico. Ti študenti medicine so počeli prav to, kar je inšpektorat omenil kot možno zamenjavo za »prodajo« otroških izdelkov na bazarjih. Študenti so pustili, da je vsak posameznik sam določil, koliko sredstev bo dal za majico, in s temi sredstvi donatorsko podprl odpravo. Ta možnost šolam nekako ni všeč. Pa naj še zaostrimo to na videz skoraj nepomembno vprašanje do absurda. Tretje sporočilo je lahko, da je izkoriščanje oziroma uporaba otroškega dela sprejemljiva. Kaj pa če se bo čez nekaj let neki nekdanji osnovnošolec ali osnovnošolka spomnila, da je šola izkoriščala njegovo ali njeno otroško delo za pridobivanje dodatnih sredstev (za nakup učbenikov, tabel idr., seveda), torej izkoriščala njihovo delo podobno, kot to delo izkoriščajo v nekaterih vzhodnih državah velike korporacije, kjer so otroci poceni delovna sila, ki podpira »dobrobit« lastnikov?

Za kaj so bazarji?

Pa se vrnemo nazaj, na izhodišče – za kaj so bazarji? Za »moralno« dobro, torej ustvarjanje skupnosti učencev, staršev, učiteljev, lokalne skupnosti, ali za finančno dobro, torej podporo ustanovitelju in šoli, da bosta reševala materialna vprašanja hitreje in bolje, ali pa za solidarnost, ki jo je mogoče graditi tudi s prostovoljnimi prispevki za izdelke učencev?

Prav tako zavajajoča zgodba je, da si kot visokošolski učitelj ves čas v pripravljenosti, da zacinglja elektronska pošta in že odgovarjaš, za to pa seveda pripada dodatek. Visokošolski prostor je zaradi zmanjševanja sredstev v zadnjih letih res pod hudim pritiskom in težko mirno gledamo, kako stopicamo za kolegi v tujini. Vendar to ni opravičilo ali razlog, da iščemo »vzporedne« rešitve na trhlih nogah, niti ne da samovoljno ustvarjamo svoj »mali svet«, zavit v avtonomijo in nedostopen za javnost. Takega položaja nima nobena druga sfera in tudi univerze ga za javna sredstva in opravljanje javne službe ne morejo imeti. Tako razumevanje vodi v absurd – vi mi dajte denar, jaz pa z njim počnem, kar hočem, nadzora ne dovolim, ker sem avtonomna in preprosto mi morate zaupati, da delam prav, zakonito, smotrno in transparentno. Pojem zaupanja je sicer krasen, in življenje brez zaupanja je nočna mora. Ko se zmanjšuje zaupanje v temeljne vrednote univerze in v razumevanje znanja, raziskovanja in poučevanja kot družbenega dobrega, se odpira prostor za še večje uvajanje »trga«, pa tudi za privatizacijo. Nadzor nevidne roke »trga« ni nadzor, ki naj bi ga sicer »država« izvajala nad porabo javnih sredstev v javnih institucijah.

V navedenih zgodbah ne gre za nadzor nad vsebino dela, nad avtonomnostjo poučevanja, nad razvojem zanimivih študijskih programov, načinov poučevanja in učenja, nad raziskovalnimi vsebinami in projekti. Prav tako ne gre za nobeno obliko nadzora, ki bi pomenila poseg v avtonomijo kot zgodovinsko značilnostjo univerze, ki gradi na različnosti, argumentih, razpravah, ne nazadnje skupnem delu v raziskovanju, torej avtonomijo, ki jo univerze poznajo stoletja, ki omogoča svobodo in je temelj za razvoje novega znanja ter spoznanja. Problem, ki ga kažejo navedene in sorodne zgodbe, je učinkovit nadzor nad zakonitostjo in porabo javnih sredstev, pridobljenih iz javne »blagajne« za opravljanje javne službe.

Epilog

Kar vrsta zgodb pokaže, so torej vprašanja zakonitosti, povezana predvsem s financiranjem in financami. Javna sredstva so zakonsko regulirana. Če je regulacija slaba, nesmiselna, recimo celo škodljiva za dejavnost, potem ni naloga izobraževalnih organizacij, da iščejo obvoze in dvomljive rešitve ter oblikujejo sporne prakse, za katere sicer vsi vedo, od ministrstev do izvajalcev, pa vendar jih nemo sprejmejo. Zakonodajalec, ministrstvo(a), pristojne službe so dolžne pripraviti spremembe, ki bodo omogočale normalno delovanje izobraževalnih organizacij.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport mora, pa če se še tako otepa kakršne koli aktivnosti (kar se v njegovem diskurzu imenuje »poseganje v avtonomijo«), zaznati resorne probleme, se nanje odzvati in jih na podlagi dolgoročne razvojne strategije odpravljati.

––––––
Prispevek je mnenje avtorice in ne odraža nujno mnenja inštitucije, v kateri je zaposlena, ali uredništva Dela.

Gostujoče pero
Prof. dr. Anita Trnavčević
Fakulteta za management, Univerza na Primorskem



Zgodbe iz Narnije po slovensko

Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor