Zgodovina idiotizma
tor, 21.11.2017, 12:00
Zgodovina idiotizma
Neki dejavnik je skupen vsem zgodovinskim dogodkom: neumnost.
Besen sem. In za to imam zelo dober razlog. Nameraval sem napisati članek o nečem, o čemer sem zelo dolgo razmišljal. Toda ta teden sem odprl New York Times in v njem na mnenjski strani zagledal svoj nenapisani članek v celoti z vsemi utemeljitvami.

Kako se je to zgodilo? Za to imam samo eno razlago: avtor − pozabil sem njegovo ime − je ukradel idejo iz moje glave z nekakšno čudežno metodo, ki jo je gotovo treba označiti za kriminalno. Nekoč me je nekdo že hotel ubiti, ker sem mu poskušal narediti nekaj takega. Zato sem se kljub vsemu odločil napisati svoj članek.

Tema članka je idiotizem. In to vloga idiotizma v zgodovini. Z leti sem vse bolj prepričan, da navadna neumnost zelo močno vpliva na zgodovino držav. Veliki misleci, v primerjavi s katerimi sem navaden intelektualni palček, so razmišljali o drugih dejavnikih in z njimi poskušali pojasniti, kaj je zgodovino spremenilo v zmešnjavo. Karl Marx je krivil gospodarstvo. Gospodarstvo je usmerjalo človeštvo vse od njegovih začetkov.

Drugi krivijo Boga. Religija je povzročila grozljive vojne in to še vedno počne. Pomislite samo na križarske vojne, ki so skoraj dvesto let divjale po moji državi. Pomislite na 30-letno vojno, ki je opustošila Nemčijo. Seznamu ni videti konca.

Nekateri obtožujejo raso. Belci proti rdečim Indijancem. Arijci proti Untermenschen. Nacisti proti Judom. Strašno. Ali pa geopolitiko. Breme belega človeka. Drang nach Osten.

Več generacij so si veliki misleci prizadevali, kako natančno pojasniti vojno. Takšno pojasnilo mora obstajati. Konec koncev se grozljivi zgodovinski dogodki ne morejo zgoditi sami od sebe. Obstajati mora nekaj globokega, nekaj zloveščega, ki povzroča vso to neizmerno bridkost. Nekaj, kar spremlja človeštvo vse od njegovih začetkov in še vedno usmerja našo usodo.

Nekoč sem se strinjal z večino teh teorij. Mnoge med njimi so naredile izjemen vtis name. Izjemni misleci. Globoke misli. Prebral sem številne debele knjige, vendar sem nazadnje vedno ostal nezadovoljen. Nazadnje sem doumel bistvo. Neki dejavnik je res skupen vsem zgodovinskim dogodkom: neumnost.

Vem, da je slišati neverjetno. Neumnost? Vse tiste brezštevilne vojne? Več sto milijonov mrtvih? Vsi ti cesarji, kralji, državniki, strategi? Vsi bedaki?

Pred kratkim so me prosili, naj navedem kakšen primer. »Pokaži mi, kako to deluje,« je zahteval nejeverni poslušalec. Omenil sem izbruh prve svetovne vojne, dogodka, ki je za vedno spremenil podobo Evrope in sveta ter se je končal samo pet let pred mojim rojstvom. Svoje zgodnje otroštvo sem preživljal v senci te kataklizme.

Zgodilo se je takole: avstrijskega nadvojvodo je v Sarajevu ubil srbski anarhist. Zgodilo se je skoraj po naključju: načrtovani poskus se je ponesrečil, toda nato se je terorist znašel pred vojvodo in ga ubil. In kaj zdaj? Vojvoda je bil razmeroma nepomembna oseba. Po dogodku in pred njim se je zgodilo na tisoče takšnih dejanj. Toda takrat je bil avstrijski državnik prepričan, da je to dobra priložnost, da lahko da Srbom pošteno lekcijo. To je storil z ultimatom.

Nič posebnega. Takšne stvari se nenehno dogajajo. Toda močno rusko carstvo je bilo srbski zaveznik, zato je car opozoril nasprotnike: ukazal je izvesti mobilizacijo svoje vojske, samo da bi pokazal, da misli resno. V Nemčiji so zazvonili vsi alarmi. Nemčija leži sredi Evrope in nima neosvojljivih naravnih meja, nobenih oceanov, nobenih visokih gora. Ujeta je bila med dvema močnima vojaškima silama, Rusijo in Francijo. Dolga leta so nemški generali razmišljali, kako rešiti domovino, če bi jo hkrati napadli z dveh strani. Pripravili so mojstrski načrt. Rusija je bila velikanska država, zato bo mobilizacija ruske vojske potekala več tednov. Te tedne je treba izkoristiti in uničiti Francijo, nato pa obrniti vojsko in zaustaviti Ruse.

To je bil čudovit načrt, katerega najmanjše podrobnosti so izpilili čudoviti vojaški misleci. Toda nemška vojska se je ustavila pred vrati Pariza. Britanci so se vmešali, da bi pomagali Franciji. Tako se je začela statična vojna, ki je trajala dolga štiri leta in v kateri se nič ni zares zgodilo razen tega, da so pobili ali pohabili na milijone ljudi. Nazadnje so sklenili mir, ki je bil tako neumen, da je bila zaradi njega druga svetovna vojna pravzaprav neizogibna. Začela se je samo 21 let pozneje in povzročila še več človeških žrtev.

O »juliju 1914«, ključnem mesecu, ko je prva svetovna vojna postala neizogibna, so napisali številne knjige. Koliko ljudi je sodelovalo pri sprejemanju odločitev v Evropi? Koliko cesarjev, kraljev, ministrov, parlamentarcev, generalov; da ne omenjamo akademikov, novinarjev, pesnikov in vseh drugih?

Nemogoče, bo marsikdo vzkliknil. Mnogi med njimi so bili zelo sposobni, inteligentni ljudje, ki so dobro poznali zgodovino. Vedeli so vse o predhodnih vojnah, ki so divjale po Evropi v prejšnjih stoletjih. In vendar se je zgodilo. Vsi ti ljudje so prispevali k temu, da se je začela najstrašnejša vojna (do takrat) v človeški zgodovini. Storili so čisti idiotizem.

Človeški um ne more sprejeti takšne resnice. Saj vendar morajo obstajati drugačni razlogi. Globoki razlogi. Zato so ljudje napisali številne knjige, ki pojasnjujejo, zakaj je bilo vse to logično, zakaj se je moralo zgoditi in kateri so bili »skriti« razlogi.

Večina teh teorij se res zdi verjetna. Toda v primerjavi s posledicami so videti zelo neprepričljive. Na milijone ljudi je odkorakalo svoji smrti naproti, peli in skoraj plesali so ter verjeli svojemu cesarju, kralju, predsedniku, vrhovnemu poveljniku. Nikoli se niso vrnili. Je mogoče, da so bili vsi ti voditelji idioti? Seveda je mogoče. In res je bilo tako.

Ne potrebujem več tisoč primerov tujih vojn in konfliktov, saj dejansko živim sredi enega od njih. Niti ni pomembno, kako se je začel, vedeti je treba samo to, da v deželi, ki so ji včasih pravili Palestina, zdaj živita dve ljudstvi z drugačnim izvorom, kulturo, zgodovino, vero, jezikom, življenjsko ravnijo in še marsičem drugim. Zdaj imata bolj ali manj enako število pripadnikov. Ti dve ljudstvi sta v sporu že več kakor sto let. Teoretično sta na voljo samo dve razumni rešitvi: obe ljudstvi lahko živita skupaj kot enakovredni državljani v eni državi ali pa živita drugo ob drugem v dveh državah. Tretja rešitev pravzaprav ni rešitev − večen spor, večna vojna.

To je tako očitno in tako preprosto, da je vsako zanikanje tega pravzaprav čisti idiotizem. Živeti skupaj v eni državi se zdi logična rešitev, vendar ni tako. To je recept za nenehen konflikt in večno vojno. Torej ostane samo še rešitev, ki ji pravimo »dve državi za dve ljudstvi«.

Ko sem opozorili na to takoj po vojni leta 1948 − vojni, v kateri je nastal Izrael −, sem bil bolj ali manj edini, ki je tako mislil. Zdaj tako mislijo po vsem svetu razen v Izraelu.

Kakšna je druga možnost? Druge možnosti ni. Lahko samo vztrajamo pri sedanjem stanju: kolonialna država, v kateri sedem milijonov izraelskih Judov zatira sedem milijonov palestinskih Arabcev. Logično je razmišljati, da je to stanje, ki ne more trajati večno. Prej ali slej se bo vse sesulo.

In kaj pravijo naši voditelji? Nič. Pretvarjajo se, da se ne zavedajo te resnice. Na vrhu piramide imamo voditelja, ki je videti inteligenten, dobro govori in se zdi sposoben človek. Toda Benjamin Netanjahu je pravzprav povprečen politik brez vizije in brez globine. Niti pretvarja se ne, da pozna drugo rešitev. To velja tudi za njegove sodelavce in morebitne naslednike.

Kaj je torej to? Žal mi je, da moram to povedati, toda to lahko definiramo samo kot vladavino idiotizma.

***

Uri Avneri
je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.


Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.


Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.


Zgodovina idiotizma

Primer neumnosti? Izbruh prve svetovne vojne! Foto: dokumentacija Dela

Prijavi sovražni govor