Tiskane izdaje
Živimo v obdobju, ko je povprečna svetovna cena zadolževanja zgodovinsko gledano zelo nizka, najnižja vsaj v zadnjih 30 letih. Državne zakladnice številnih razvitih držav se v obdobju po letu 2011 zadolžujejo celo po realno negativni obrestni meri [slika 1].
Podjetja se povprečno zadolžujejo dražje, saj je tudi tveganje kreditiranja le-teh večje. Podatki Svetovne banke kažejo, da se je cena bančnega zadolževanja za podjetja v preteklih dveh desetletjih tudi znižala in da podjetja v državah v razvoju povprečno plačujejo približno štiri odstotne točke višjo realno obrestno mero kot podjetja iz razvitih držav. Slovenska podjetja so se leta 2014 povprečno zadolževala realno za 1,5 odstotne točke dražje kot sicer povprečno podjetja v razvitih državah [slika 2].
Prednosti, a tudi tveganja
Gledano makroekonomsko, nizke realne obrestne mere prinašajo prednosti, a tudi določena tveganja. Prednost nizkih realnih obrestnih mer je predvsem v tem, da spodbujajo investicije in potrošnjo, kar kratkoročno pozitivno vpliva na makroekonomsko aktivnost. Spodbujajo tudi državno potrošnjo, ker je ob nižji ceni zadolževanja motiv (»bias«) za večjo javno potrošnjo večji. A v teh prednostih je mogoče tudi že zaznati določena tveganja. Kadar nizke obrestne mere močno spodbujajo zadolževanje, se kopičijo kreditna tveganja. Nizke obrestne mere ustvarjajo v bančnem sektorju pritisk na zniževanje obrestne marže, to poslabšuje poslovanje bank in stabilnost bančnega sistema. Nizke obrestne mere spodbujajo iskanje naložb, ki so bolj tvegane. Nizke obrestne mere napajajo cene finančnih naložb (na primer delnic) in napihujejo cenovni balonček, ki lahko tudi poči. Denarna politika v razmerah nizkih obrestnih mer je manj potentna – konvencionalna denarna politika ne zagotavlja želene transmisije impulzov denarne politike.
Za dolžnika, ki si izposoja finančna sredstva, je pomembna realna cena zadolževanja, to je takšna, ki izloči vpliv inflacije. Inflacija v razvitih državah v zadnjem desetletju je relativno stabilna, zmanjšanje realne obrestne mere v tem obdobju je torej rezultat nižanja ravnovesne nominalne obrestne mere. Nizko raven obrestnih mer lahko pojasnimo v glavnem s štirimi dejavniki. Prvi je povezan z upočasnitvijo svetovne gospodarske rasti oziroma pričakovanji o znižanju le-te. Nižja gospodarska rast oziroma pričakovanja o le-tej za seboj potegnejo nižjo dinamiko investicijske aktivnosti, ki napajajo povpraševanja po prihrankih na finančnih trgih. Ob osnovnem delovanju zakona ponudbe in povpraševanja sledi, da ob nespremenjeni ponudbi in manjšem povpraševanju po prihrankih cena za izposojo denarne enote prihrankov (obrestna mera) upade. Drugi dejavnik je povezan z demografskimi gibanji. V proučevanem obdobju se je delež aktivnega prebivalstva v celotnem prebivalstvu v svetu povečeval. To dejstvo, povezano s tem, da se dohodki povečujejo, utemeljuje, zakaj se povečuje varčevanje. Če spet uporabimo osnovni zakon ponudbe in povpraševanja, potem lahko sklepamo, da večja ponudba prihrankov vodi v nižjo obrestno mero. Tretji dejavnik je povezan z ekonomsko politiko, predvsem denarno. Denarna politika je bila od začetka tega desetletja v razvitih državah pretežno ekspanzivno naravnana in je poslovnim bankam omogočala relativno poceni zadolževanje na denarnih trgih. Nižje centralnobančne obrestne mere so se vsaj v določenem delu prenašale v nižje obrestne mere bančnih kreditov. Zadnji dejavnik, ki je pripomogel k zniževanju svetovne obrestne mere, je povečanje mednarodne mobilnosti kapitala v proučevanem obdobju. Najpomembnejšo vlogo pri tem je verjetno imel gospodarski vzpon Kitajske in njeno postopno odpiranje tudi za kapitalske tokove.
Napoved za prihodnja leta
Je mogoče v srednjeročnem obdobju pričakovati reverzibilna gibanja omenjenih dejavnikov? Napovedi nekaterih osrednjih svetovnih finančnih institucij (na primer Mednarodni denarni sklad) kažejo na umiranje svetovne gospodarske rasti v prihodnjih letih, zato ni mogoče pričakovati rasti povpraševanja po svetovnih prihrankih. Demografski dejavniki se običajno spreminjajo le postopno. Omejevanje mobilnosti kapitala v svetovnem merilu oziroma med pomembnimi udeleženci na svetovnih trgih kapitala tudi ni verjetno. Najverjetnejše je zviševanje centralnobančnih obrestnih mer v svetu, a tudi to bo po pričakovanjih zelo postopno in vprašanje je, ali bo lahko izničilo učinek drugih dejavnikov na ravnovesno obrestno mero. Najverjetnejša po mojem mnenju je tako srednjeročna napoved obrestnih mer na nizki ravni, približno enaki danes. Mislim na povprečno svetovno obrestno mero. Obrestna mera se sicer lahko (in se bo) močno razlikovala med državami: države, ki jih bodo prizadele javnofinančne krize, dolgotrajnejša plačilnobilančna neravnovesja, gospodarske krize in nezaupanje investitorjev, spodbujeno z najrazličnejšimi dejavniki (na primer prenos okužb na finančnih trgih), bodo plačevale finančne vire dražje.
Gibanje realne obrestne mere pa ne bo odvisno le od gibanja ravnovesne nominalne obrestne mere, temveč tudi inflacije. Zvišanje pričakovane inflacije ob nespremenjeni nominalni obrestni meri zniža realno obrestno mero. Inflacijska pričakovanja so še vedno nizka, zato ta dejavnik deluje zaviralno glede nadaljnjega zniževanja realne obrestne mere.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Doc. dr. Silvo Dajčman
Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru
