Tiskane izdaje
Bürgerhäusern je smiselno neprevedljivo. Mestne hiše (za šport). Šolsko-športne prireditvene dvorane v germanskem svetu. Z nacionalizacijami društvene imovine zaznamovana Slovenija je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prvo tako, zahvaljujoč vizijam A. V., dobila v Žalcu. Ker je več kot osemdeset občin o tem standardu odločalo samih, so izbrale evropsko pot. V resoluciji o športu, s cilji o mestnih hišah, jo država namreč zgreši.
A upanje umre zadnje, saj oblast resolucij ne jemlje resno. Problem pa je globlji. Ne smučanje ne nogomet, pri nas zmaguje centralizem, policentrizem je večni poraženec. Resolucija diskvalificira načrte, evolucijo, kot pot k sobivanju. Spomnimo se zapor regionalnih mostov, na centralnih jih ni. Tudi v mestnih hišah za šport se oblast vede všečno, daleč od trajnostne razvojne nujnosti, ki jo že kar zahteva EU.
Neskladen razvoj
Gledamo jo postrani, če nam da lekcijo. Kako naj se skladno razvijamo (pristopna zaveza), če se igramo megaprojekte, primarna infrastruktura – večina ob šolah – pa čemi na nižjem številu ur športne vzgoje, kot jih EU priporoča? Samozadovoljni z medaljami nemo spremljamo padajoče sposobnosti mladeži in normativno neizenačene javne šole, ne skrbi nas niti odsotnost evidenc. Prostočasnim projektom v zvezi s turizmom preti vračanje denarja. Veliki preskoki enako kot velike investicije vedno vzbujajo sum. Lotevamo se aren brez kupcev vstopnic. Investicijska mantra – lahko je (politikom) zgraditi, težko je (ljudstvu) vzdrževati – je naša slika v ogledalu.
Nacionalni program športa 2014–2023 infrastrukturo obdela laično, pri mestnih hišah za šport pa zgreši bistvo. Namesto dobrih praks in načrtovanja investicijska sredstva toči v državljansko (domovinsko) vzgojo (ne)pokornega naroda. Tudi v fundaciji za šport, v kateri so apetiti po prevladi civilne družbe že drugič padli, se spletkari s podobno politiko. Sistemske podpore primarni mreži – mestnim hišam (evropskemu standardu) že predolgo ni. Zaradi ignoriranja regionalnih potreb – zaznavnih le ob kandidiranju za večje prireditve – smo si nakopali še nesrečno resolucijo. Ta naj bi za nazaj (od l. 2011) upravičila proračune in tranzicijsko deviacijo, da šport je javna služba. A je le podržavljen, ker to hoče. Ministri ne usmerjajo športa v javni interes, zgolj krepijo elitizem civilne družbe. Z možnostmi gibanja za zdravje se država ne ukvarja. Nima politike šolskih investicij, športnih pa sploh ne. Vsakokratnemu ministru »športniki« prikrijejo vpogled in vnebovpijoče potrebe. Razen ene stranke vse druge šport podcenjujejo, »štafeto« pa si prijateljsko podajata dve. Resolucija je zato lahko nastala le ob iztisnjenju strok in delegatski maniri civilne družbe. Povrhu brez javno sprejete analize, za kar so bila porabljena tudi evropska sredstva.
Presenetljivo pa prinaša cilje tudi za mestne hiše za šport. Ljubljani so dodali Maribor. Občini sta polni ponudb in možnosti, do popolnosti da jima manjkajo le še omenjene mestne hiše? Ni pa presenečenje, če ciljev ne utemelji. Le očita podeželju, da si je preveč izboljšalo standard, in še vedno slabe rezultate. V športnem žargonu bi se reklo, da je urbano premagalo podeželje – za »zeleno mizo«. Drugo o infrastrukturi je prepis nesmislov. Samozadovoljna trditev, da smo naj športni narod, so mokre sanje. Kot prepričevanje, da so najboljši promotorji države prav športniki. Objekti se jim kar zgodijo, če ne drugače, z zakonom. S projekti (panožnih) zvez se le prikriva stanje v bazi. Zakonsko obvezne infrastrukturne evidence ni, evidentna je le odsotnost usposobljenih uradniških ekip. Po četrt stoletja samostojnosti in desetletju Evrope Slovenija še kar gradi »centralizem«. Kot da je policentrizem v avtu še od »Kavčičeve cestne afere«.
Odmik od ljudi
Sleherna mestna hiša za šport je roman, gre za velike zalogaje občin. Čeprav mandatno niso »nedolžne«, niso objestnost županov. Država torej »miga« zgolj z dvigom rok od šolskih športnih objektov.
Mestne hiše za šport so bile privzete iz nemških priporočil za načrtovanje, vse preverjeno v praksi. Podeželju dajejo piko na i, mesta jih gradijo le v predelih s slabo ponudbo. V nasprotju z nacionalizacijo mestnih hiš za šport (sokoli, orli), ki smo jih polnili s šolarji, so v Nemčiji rasle telovadnice z državnimi sredstvi za pospešeno gradnjo šol. Mi smo se šol lotili s samoprispevki in zamikom več desetletij. Z upravno reformo, izvedeno v sedemdesetih letih, in z njo povezano novo ureditvijo nemškega šolstva so v malih občinah, primerljivih z našimi, začeli graditi mestne hiše za šport. Takrat pri nas gradnja telovadnic sploh ni bila dovoljena. V Mozirju, Mengšu in marsikje so v šestdesetih nastale kot razširjen hodnik šolskih sklopov. V osemdesetih, v času najhujših restrikcij, so v Mariboru osrednjo dvorano gradili pod imenom manjkajoče telovadnice osnovnih šol. Zaradi nesporazumov športnikov Tabor še danes ni končan.
Pred osamosvojitvijo in po njej so bile občine primorane prevzeti skrb za mestne hiše za šport. Manjše so prve poskrbele za občane. Mogetov tolar je bolj kot šolstvo in šport reševal gradbeni sektor, s pomočjo države in švicarskega mehanizma je nastalo tudi ducat mestnih hiš za šport. To je presegalo šolski »standard« predvsem mestnih šol. Zato v tem primeru resolucija kaže odmik od ljudi v mestnih občinah, in ne razkošja v manjših.
Šport športnikom da, infrastruktura ne!
Po anketah in medijih je naš šport nadzemeljski, epskih dimenzij. Mediji se s športno politiko ne ukvarjajo, z infrastrukturo le senzacionalistično. Individualni šport in šport mladih sta na plečih staršev, ekipnega sofinancirajo družbe v javni lasti. Manjka nam društev z domicili. Izjema je nekdanji Partizan – danes »virtualni« ŠUS, ki, z vetrom v laseh, živi od prodaje mestnih hiš za šport, ene od zibelk slovenstva. Društvo je biser, ki ne nastane čez noč, kot smo si dajali duška ob rastoči statistiki.
Policentrizem je bil ključ do tako imenovanega »golden plana«, kronanega z olimpijskimi igrami v Münchnu. Mestne hiše za šport so tudi tam počakale, prednost je imela primarna infrastruktura. Danes so rezultati opazni, kar je tudi načrte in sistematičnost utrdilo kot vrednoto. Domovino smo načrtovali po petletkah. V mestih tudi za prostočasne potrebe, v manjših krajih, ki so se tudi na ta račun praznili, je bil nesorazmerno pomembnejši prostor »naš«. Država ima širšo in globljo nalogo kot civilna družba in vse vzvode za sinergijo strok. Prostor je vendarle omejen, za anarhijo počasi zmanjkuje opravičil. Načrtovalske metode so znane, a našemu »nenacionalnemu« športu tuje. Izohrone vadbišč z odprtimi mejami pomagajo k boljši izkoriščenosti. Višja snežna meja je realnost. Naravne danosti počasi prepoznavamo, da up le ni prazen, potrjujejo najvišje nagrade v športu po – graditelju – Bloudku. Sodeč po resoluciji, pa nam objekte kreirajo glede tega neuki športoslovci, ki poznajo le kakšen vogal. Šport športnikom da, infrastruktura ne!
Prav manjkajoče mestne hiše za šport bi zelo pripomogle k skladnemu razvoju Slovenije. Po resoluciji je mogoče zaznati, da bi jih oblastniki radi nadomestili z (eno)namenskimi objekti za vrhunski šport in v centrih. Mestne hiše za šport so namenjene športu v šolah, društvom in skupinam ter družabnim prireditvam. Za majhne, srednje in velike občine zato najprej pridejo v poštev večnamenske dvorane (v velikosti rokometnih) v osnovnih in srednjih šolah, upravičuje jih že dopoldanska izkoriščenost. Potreb po mestnih hišah za šport je še enkrat toliko, kot jih je že zgrajenih. Prenova in potresna sanacija (tudi največjih zatočišč) šol sta zato velika priložnost za nacionalno ekonomijo. Hkrati s policentričnim razvojem, ključnim za nacionalni konsenz tudi v športu, bi tistih nekaj mestnih hiš za šport, ki v Ljubljani in Mariboru manjkajo, zgradili mimogrede.
––––––
Janez Urbanc,
univ. dipl. inž. arhitekt
