Tiskane izdaje
Strmim v slovenski grb in se sam sebi smejim v brk ob nostalgičnih spominih na trenutek pred 25 leti, ko sem se z njim prvič spogledal v majhnem montrealskem stanovanju sredi dežele javorjevega lista. Znanec nama je s soprogo prinesel prgišče nalepk s simboli novorojene države, s katerimi sva navdušeno okrasila asketsko Ikejino pohištvo, kajti v tujini pač človek mnogo intenzivneje doživlja domoljubje kot doma, kjer ni le težko biti prerok, marveč tudi patriot, vsaj v Sloveniji je tako, nemo propheta in patria.
Nedavno sem grb zopet občudoval v promocijskem gradivu za vladne gostitelje gruzijskega mednarodnega pomorskega foruma, in to s primerne oddaljenosti v dveh dimenzijah: na višini 10.000 metrov in dolžini okoli dva tisoč kilometrov na poti iz tesnobnega Istanbula v vzhodni črnomorski Batumi. Letel sem iz naše demokratične države v drugo, ki nam je precej podobna, zato je dobro, da z njo krepimo sodelovanje, saj imamo vzajemno velik potencial. Stevardesa vodilne turške letalske družbe nas je nadvse ljubeče, a nezavedno ironično v dveh jeziki naslavljala z »gospe in gospodje, dragi otroci«, kot da ne sodi v diktatorski politični režim, kjer utegne predsednik po vzoru severnokorejskega kolega prepovedati celo javno izražanje sarkazma. No, tudi Gruzija ima za soseda takšnega oligarhičnega patrona, pa še drugod se reinkarnirajo, mutirajo in uspevajo v toplotni gredi revščine, megakapitalizma, ksenofobije, terorizma in skrajnega nacionalizma, a pustimo to za kdaj drugič.
Pomorska obarvanost grba
Če se vrnemo k našemu grbu, je v ustavi takole nazorno opisan:
»Grb Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit je ob stranicah rdeče obrobljen. Grb se oblikuje po določenem geometrijskem in barvnem pravilu.«
Naš grb mi je všeč in ga ne bi menjal, že zaradi pohvalnega dejstva ne, da smo ena od redkih držav na pomodreli Zemlji, ki je v svoje vrhovno državniško znamenje zarisala morje in ga tudi zapisala v ustavo. Slovenija ni neka deželica na sončni strani Alp, kjer menda čutimo njo in ljubezen, temveč smo kvečjemu na napačni humani(stični) strani nekega prelepega metaforičnega gorovja, vsaj tako se obnašamo ob vsakdanjih peripetijah in zavistnih norijah. Ključno je, da smo na (po)morski strani Triglava v osrčju Evrope, saj bi si takšnega izhoda v širni svet želela marsikatera večja, uspešnejša in močnejša država, a ga nima, ker je »kopensko zaklenjena«. Glede na škodljiv odnos nacionalne in tudi občinske politike do slovenskega pomorskega izročila, koprskega pristanišča, pomorskih izobraževalnih in raziskovalnih institucij, nesojenega drugega tira, ribištva, obmorskega turizma, obalnega območja, kulturne dediščine in nasploh do preostalih priložnosti, ki jih ponuja slovenska Istra, se ne bi čudil, če bi politični veljaki zamenjali deklarirano pomorsko usmerjenost Slovenije za korporativno upravljanje kakšne transnacionalne korporacije, in to s samopašnim nasmeškom na oblastniškem obličju, češ, saj gre vse statistično na boljše, zato nas izvolite zopet izvoliti.
Energija našega kozmograma
Slovenski grb je oblikoval vrli Marko Pogačnik, Unescov umetnik za mir in duhovni poslanec svetovnega etosa. Kot je že večkrat pojasnil nasprotnikom in večinskim brezbrižnežem, se je pred našo osamosvojitvijo na razpis prijavil po inspiraciji in notranjem impulzu, da sodeluje, saj se je vseskozi ukvarjal z zdravljenjem prostora, pokrajin in mest, zato je Slovenijo dobro poznal »od znotraj«. Pri snovanju grba se je naslonil na Franceta Prešerna in njegovo vizijo v Krstu pri Savici ter na grb Jožeta Plečnika, ki ga je izklesal leta 1934 na blejskem Marijinem stebru. Poleg zgodovinskih elementov – recimo treh zvezdic Celjskih grofov – je v grbu prikazano ravnotežje med moškim in ženskim principom, zato se moški Triglav zrcali v ženskih vodah, istočasno pa je simbolizirano ravnovesje med kozmičnimi in zemeljskimi silami, med zvezdami (duhom, vesoljem) in goro z jezerom oziroma rekami in morjem (materijo). Grb je kozmogram in ni le običajni znak ali logotip, ker v sebi skriva energetsko kodirano vsebino slovenske identitete. Zategadelj je zaščitni znak, ker so bili starodavni grbi vedno upodobljeni na ščitih z namenom ustvarjanja varovalnega energetskega polja. Tri zvezde in trije vrhovi ponazarjajo tudi troje osi, ki tečejo skozi Slovenijo: ena od Triglava proti jugu prek Primorske do vršička Istre, druga skozi Ljubljano do Kolpe in tretja vzdolž Karavank čez slovensko Koroško, Štajersko in Prekmurje do Bukovnice. Poleg zlate barve, ki odseva nadrejeni duhovni svet, so preostale prevzete iz zastave: rdeča je materialna, modra čustvena in bela miselna sfera.
Pogačnik svojim kritikom še odgovarja, da smo na tovrstne grbe žal pozabili, srednjeveški pa so bili kreirani prav na takšen način. To je grb, s katerim smo zmagali osamosvojitveno vojno, zato naj bi nas varoval, pomagal in dajal energijo državi in njenim prebivalcem.
Ne spoznam se na heraldiko, a me umetnikova razlaga z vizualno podobo vred povsem zadovoljuje, da se lahko mirno poistovetim s slovenskim grbom, zastavo in himno. Simbole si seveda lahko slehernik tolmači po svoje, denimo tri zvezde kot našo prelepo pokrajino, ljudi in bogato kulturo, Triglav kot sobivanje razuma, emocij in duše, rečno-morski črti pa kot povezanost s celotnim planetom.
Toda ali se je kljub vsej simboliki res uresničila napoved Cankarjevega goslarja, da bodo tod, v nebesih pod Triglavom, živeli veseli ljudje, in to ne zgolj na veselicah, porokah, sedminah, feštah in žurih, ko iz opojne radosti kvišku privrejo zlasti zlohotna čustva?
Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti
Cankarjev Kurent, Župančičeva Duma in Partljičeva Nebesa pod Pohorjem so trije stoletni zdravilni vrelci slovenske kulture, ki brizgajo ubesedeno hrepenenje po domovini. Mineralni okus po radenski je hkrati sladák in grenák, učinek pa je in bo odvisen od slehernika in občega naroda.
»Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko,« je med platnicami nežno robantil Ciril Zlobec, potožil pa se je še Tone Pavček, da je imela beseda domoljubje nekoč zven in pomen in je bila postavljena visoko v družbi besede čast, dandanes pa izgublja nekdanjo ceno, je zastarela, ne zveni ne modno ne donosno, celo vzrok je za posmeh. Marsikdo si domovino zamišlja z geslom »dom-o-(daj-mi)-vina«, zato pa imamo toliko razvajencev, alkoholikov, samomorilcev in cestnih ubijalcev, kar spomnite se znanstveno-izkustvenih svaril dr. Antona Trstenjaka in dr. Janeza Ruglja. Država slovenska je lahko še tako samostojna, pravna in socialna, pa to ne zadošča za Domovino z veliko začetnico, je zgolj njen gredelj z ogrodjem, brez katerega ne moremo brzeti ne po viharnih domačijskih ne po svetovnih širjavah.
Domovina je kot ljubezen ali sreča – nemogoče jo je definirati, a jo prepoznamo, če jo začutimo. Ni zgolj bivanjsko območje, ampak je skupek spominov, zdajšnjosti in koprnenja, je dragocena vrednota, starši, potomci, družina, jezik, etika, morala, rojstni kraj, šola, služba, prijatelji, kužek, mačka, čmrlji, lastovke, galebi in kačji pastirji, zarja in zora, rožmarin, sivka, pelin, lipa, makovo polje, oljke, trte, zeleni gozdovi, zasneženi vršaci in pšenične poljane, vzpetine in doline, morska modrina in ljudska modrost, domačijski občutki in nostalgična intuicija, prešerna pesem in protestantska knjiga, pripoved, gledališče, glasba, mednarodni športni prvaki in funkcionarji, znanstveniki, umetniki, rokodelski zdomci, sodniki, diplomati, politiki in zopet pejsaž, lepota, samota in do neskončnosti neizrekljiva krasota.
Kako zelo (ne)patriotski smo Slovenci, kaže podatek, da se v ustavi besedica domovina sramežljivo pojavi le v kontekstu naših rojakov po svetu, ko 5. člen zagotavlja, da država skrbi za slovenske izseljence in zdomce ter »pospešuje njihove stike z domovino«. Ni čudno, da slovenski politiki z vsem strokovnim arzenalom vkup niso bili zmožni pred arbitražo in planetarno javnostjo izpostaviti bistvenega problema – škandaloznega vohunjenja, temveč so raje hlapčevsko križali lastnega arbitra in agentko, da bi le ustregli Bruslju, Berlinu, Washingtonu, Moskvi in Zagrebu!
Smo doma tam,
Tudi sam sem dovolj časa preživel onkraj naših meja, da se goreče strinjam s prijateljem, zato sem še naprej zaljubljen v domovino Slovenijo, čeprav me njeni predstavniki pogosto neznansko jezijo in žalostijo.
***
Prof. dr. Marko Pavliha, strokovnjak za pomorsko pravo.
-----
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
