Zmaj iz tretjega nadstropja

Ko sem še predavala predmeta Balkanske ženske na rednem študiju na filozofski fakulteti in Antropologijo spolov na podiplomskem študiju na ISH, ljubljanski podiplomski šoli za humanistiko, sem svojim študentkam občasno povedala tole zgodbo: v mogočni stavbi fakultete, inštituta, akademije, v nadstropju, kjer korake dušijo preproge in vlada blaženi mir, saj tam delajo najvišji in najuglednejši, v lastnem nevidnem kabinetu z nevidnim fikusom živi nevidni strašni zmaj, ki požre vsako žensko, ki se hoče povzpeti. Nekaterim vendarle uspe, posebno če so v večji skupini, saj se zmaj ne znajde dovolj hitro. Seveda obstajajo še druge poti, denimo čez galerije postelj ali skozi predor pokornosti, a tega ne zmore vsaka in tudi škoda ni majhna. Nekaterim redkim uspe tudi tako, da na sebi in v sebi izbrišejo vse žensko, vključno z uporom, tako da jih zmaj ne prepozna. Vitezov, ki bi se lotili zmaja, kot se to dogaja v drugih znanih zgodbah, ni.

Demografski puč v zakonskih predpisih

Študentke so zgodbo večinoma prepoznale, primere so poznale iz lastnega okolja in izkušenj pri študiju. Zavezniški smeh je bil koristna priprava denimo za razumevanje patriarhata in kot spodbuda za raziskovanje. Patriarhat je namreč delujoči mehanizem večine nam znanih družb in kultur, tudi naše sedanje. Ni star, verjetno nima več kot 8000 do 10.000 let, uspešno se je integriral v vse nam znane ideološke naracije: patriarhat razumem kot sistem improvizacij, ki se vedno prilagaja prevladujoči mreži moči in se vanjo vpisuje predvsem prek jezika oziroma semiotičnih sistemov kulture. Vsakič je torej drugače opisan, utemeljen, predpisan, upravičen in oblikovan zdaj ima oblike, prek katerih bi uspešno lahko razbrali nove načine represije.

Popolno kameleonstvo patriarhata je mogoče zato, ker je osnovno besedilo, predpisana formula, arbitrarno in preprosto: nadzor ženske primarno, sekundarno pa vsake druge seksualnosti. Drugi del formule niti ni pomemben, pomemben in funkcionalen je samo prvi. Drugega (nadzor vsake druge seksualnosti) je mogoče najti tako v oblikah dovoljenega, libertinstva, kot v sistemih prepovedi in njihovem premagovanju, kjer pravzaprav samo krepi, prikriva ali niansira učinek prvega nadzora. Nadzor ženske seksualnosti namreč pomeni nadzor reprodukcije človeškega materiala, objektov in subjektov moči. Danes obstajajo, pa ne več ekskluzivno, tudi drugi načini reprodukcije ter se množijo in bodo vsekakor dosegli enakopravnost. Nobeni referendumi, sramotni pretekli in sramotni bodoči, ne bodo preprečili inventivnosti ljudi pri eksperimentiranju z življenjem: le možnosti bodo za to imeli vse pogosteje samo privilegirani. Kot so v Evropi po nedvomnem napredku odkrili, da preveč ljudi živi predolgo in da so ti ljudje dragi, tako bodo mogoče odkrili tudi to, da bi morali ženskam zmanjšati pravice, ker veliko stanejo.

Živimo v času, ko je treba upočasniti napredek medicine in omejiti socialno skrb za državljane, saj je nedvomni napredek človeštva postal ovira za napredek manjšine. Ukrepi, ki jih predlagajo brez kančka sramu, so usmerjeni k uničevanju doseženega napredka, saj zgodovinske izkušnje pravijo, da je uničevanje vse hitrejše in učinkovitejše od postopne gradnje in izboljševanja. Govorimo o pravem tajnem demografskem puču, vsaj v Evropi, ki se je ponašala s svojo socialno politiko. Spomnimo se, da je prav Evropa prednjačila pri radikalnih projektih za zmanjševanje števila neželenih prebivalcev, od zažiganja čarovnic do vseh vrst taborišč različnih ideoloških usmeritev! Demografski puč je zdaj opazen v zakonskih predpisih vseh evropskih držav: v Azerbajdžanu bodo ljudje delali precej krajši čas kot na Švedskem. Morda bi morala pametna evropska politika zahtevati nujno proučitev statusa ostarelih v tako imenovanem nerazvitem svetu, njihovo družbeno učinkovitost in ekonomski učinek ...

Univerzalna človeška politika

Človeške pravice so ženske pravice: prišel je čas, da geslo, ki je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja uspešno prestopilo prag mednarodne zakonodaje, »ženske pravice so človeške pravice«, spremenimo v zgoraj navedeno. Človekove pravice so zdaj globalno v položaju ženskih pravic nanje pozabljajo, jih teptajo, z njimi manipulirajo in se jim posmehujejo. V tej luči feminizem ni več ideologija o spolu, ampak univerzalna človeška politika. Človeškemu rodu ponuja najboljše primere prakse, organiziranja, naracij, diskurzivnih strategij, paradigem vedenja, osebnih zgodb, izkušenj, čustvene prtljage, ki lahko morda pomagajo pri uresničevanju novih politik. Ker feminizem ni zlonameren in ne sklepa kompromisov z močjo, ker je nikoli niti ni imel, lahko v resnici brez plačila in dogovarjanja ponudi vse, kar je nujno, da se začnejo pripravljati politične sile za spremembe, predvsem pa lahko ponudi rešitve za spremembe brez prelivanja krvi.

Pa tudi če bi se kaj takega pripetilo: noben znani antifašizem ali gverilsko gibanje v preteklosti ni imel nobene možnosti brez ženske podpore. Pustimo ob strani to, da so ženske grobo odrivali, ko se je zgodila zmaga oziroma se je uresničila delitev oblasti, čeprav so v nekaterih primerih, denimo v Kolumbiji, z mirovno politiko uspele tudi same. Svetovni odpor je v glavnem že povezan s feminističnim, preostane le še to, da feministični odpor postane svetovni. Toda v zgodovini feminizma so bile po vsem svetu vedno navzoče radost in svečanosti, prav take so bile tudi nekatere izmed najuspešnejših akcij: posmehovanje patriarhatu in posmehovanje lastnemu položaju v patriarhatu ni nikoli izginilo. Dobra podlaga za premični, neprekinjeni praznik!

Problem zabave je zapleten. Velike ženske zabave v tej državi ni bilo od obleganja parlamenta leta 1990. Na samoorganiziranem plesu Milijarda se je dvignila 16. februarja je bilo lani približno 50 žensk, letos nobene. Nekaj tako ekscentričnega, kot je ženski satirični časopis, si ne morem niti zamisliti, saj še teoretični komaj preživlja, političnega pa sploh ni. Lahko se pomirimo z mnenjem, da je slovenskim ženskim skupinam inherentna nesposobnost skupnega delovanja. Tako so pogosto govorile ženske na Hrvaškem, ki še vedno nimajo oddelka za študij spolov na univerzah. Nujen je bil samo en nevelik dogodek pred več leti, ko je mesto Zagreb stanovanje hrvaške književnice Marije Jurić Zagorke dodelilo nevladnemu Centru za ženske študije, in naenkrat je pokrajina videti drugače, s seminarji, letno konferenco, delavnicami, spletnimi strani, novo turistično ponudbo (organizirana sprehajanja po mestu), kurzi ... Ali res mislimo, da v Ljubljani ne bi šlo?

Kar se pa zmaja tiče, izkušnje po vsem svetu, denimo glede enakosti spolov v vojski, postavljajo vprašanje smiselnosti vsakršne antizmajske akcije. Morda ga je bolje pustiti, da tam na tretjem nadstropju shira, in raje odpreti lastno ustanovo žensko akademijo, ki ne bo spolno ekskluzivna, samo razumno izbirčna, žensko knjižnico, ženski klub univerzitetnih učiteljic in raziskovalk, ženski inštitut , kjer bi, denimo, zatočišče našla tudi ženska teologija ...

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Svetlana Slapšak, redna profesorica in nekdanja dekanja ISH, od januarja 2014 brezposelna

***