Zmešnjava v javnem sektorju

Mediji pogosto navajajo, da so med 200 najbolje plačanimi ljudmi v javnem sektorju sami zdravniki, da nekateri zdravniki delajo oziroma služijo po 15 ur vsak dan, da jih večina služi z nekaj dodatnimi aktivnostmi zunaj službe, da bolnike preusmerjajo v svoje zasebne ambulante, kjer za plačilo pridejo bistveno prej na vrsto, da so med stavkovnimi zahtevami navedli, da se zdravnikom v primeru utrujenosti z rednim delom in zato slabšim opravljanjem dodatnih aktivnosti prizna dodatek k plači, ali kot je zapisal Miha Mazzini: če ne delajo, dobijo eno plačo, če delajo, pa dve.

Storilnost slovenskega zdravniškega sistema, tj. število storitev ob primerljivih stroških z evropskimi državami, bistveno zaostaja, čakalne vrste so daljše. Nekatere zelo drage naprave v povprečju obratujejo le nekaj ur dnevno kljub enormnim čakalnim vrstam, namesto da bi delovale po 24 ur na dan.

Na predkrizno raven samo najagresivnejši

Za primerjavo so plače raziskovalcev in podobno le še nekaj poklicev – policisti, vojaki, univerzitetni profesorji – od leta 2002 do danes zaostale za rastjo povprečnih slovenskih plač za 30 odstotkov (dis.ijs.si/mezi/r.jpg). Policisti so izboljšali svoje mizerno stanje z dolgotrajno in naporno stavko, vojaki ne smejo stavkati, raziskovalci in univerzitetni profesorji so preveč akademski in neenotni.

Velika izjema so zdravniki, ki so z odločnostjo in agresivnostjo približno obdržali svoj status glede na povprečno slovensko plačo. Virantova plačna reforma naj bi uredila razmere v javnem sektorju in je nekaterim poklicem, recimo uradnikom, precej zvišala plače in drugim, recimo raziskovalcem ali univerzitetnim profesorjem, precej znižala. Janševa vlada je v kriznih časih uvedla eno največjih znižanj plač v Evropi z obljubo, da jih bo povrnila, če bo gospodarska rast višja do dveh odstotkov. Cerarjeva vlada je do neke mere stabilizirala razmere in delno povrnila odvzeto v času krize, na predkrizno raven pa spušča le najagresivnejše.

Skrbniki slovenskih financ razmišljajo, da 40 milijonov na leto za 6000 zdravnikov sorazmerno pomeni več kot milijardo za 150.000 javnih uslužbencev, kar lahko povzroči finančni razpad Slovenije. Sindikati namesto milijarde zahtevajo 200 milijonov na leto, vlada razmišlja o 100 milijonih.

Mag. Velimir Bole je izračunal, da je Slovenija z milijardo in pol preplačala bančno luknjo, Helios je bil prodan za 200 do 300 milijonov prepoceni. Milijardica ali dve gor ali dol, dokler le ne gre za regrese, plače in pokojnine, pri katerih šteje vsakih 10 evrov. Kaj torej ostane vladi – pomiriti ali preigrati sindikate na primer z obljubo enega prostega dneva več (kar spet stane 40 milijonov)? Popustiti pri javnih financah in prezadolžiti bodoče rodove ali tvegati množične stavke?

Po drugi strani plače večine zdravnikov niti niso gromozanske; recimo, mladi doktor medicine dobi od 1300 do 1400 evrov na mesec po šestih letih študija. Nekateri zdravniki so tako pre­obremenjeni, da imajo za bolnika le deset minut in dnevno obdelajo tudi po sto bolnikov. Napačna odločitev lahko ima nevarne posledice za bolnika in zdravnika. Včasih zdravniki ne morejo oskrbeti bolnika, ker ni primerne opreme, včasih zavarovalnica prepove nadaljnje delo zaradi varčevanja. Opreme pa tako ali tako noben javni zavod ne more kupiti za manj kot 20 odstotkov dražje, kot če bi lahko sami kupovali – sistem je ali noro zbirokratiziran ali pa stimulira »nagrajevanje« posrednikov.

Uzurpatorski odnos, ki ga ni mogoče spremeniti

V nekaterih predelih Slovenije tako primanjkuje zdravnikov, da jih občasno uvažamo, po drugi strani imamo 200 nezaposlenih zdravnikov, veliko mladih odhaja v evropske države za boljšo plačo in v boljše razmere. Vsak mladi specialist, ki gre v tujino, za skoraj 500.000 evrov olajša slovenski proračun. Zakaj torej slovenska politika ne zaposli mladih zdravnikov, zmanjša čakalnih vrst s preprostimi ukrepi, kot je 24-urna uporaba urgentno iskanih naprav, in omeji dodatnih aktivnosti že zaposlenih? Recimo, v celotnem javnem sektorju bi lahko omejili dodatno delovanje na določenem področju na največ 20 odstotkov in s tem ubili več muh na en mah.

Ste se kdaj vprašali, zakaj predsedniki vlad, pristojni ministri in sekretarji po leto in več ne obiščejo na primer Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani ali Mariboru? Ali ni to podobno, kot če direktor eno leto ne bi obiskal svojega podjetja, pač pa bi javno grdo govoril o podjetju in zaposlenih v njem?

Ste se kdaj vprašali, zakaj v dveh letih pristojni ministrstvi nista pripravili novega raziskovalnega, zdravniškega in visokošolskega zakona, pri čemer so bili nekateri praktično spisani že v prejšnji vladi?

Ste se kdaj vprašali, zakaj so stalno odkrite nove in nove afere v zdravstvu, nova in nova preplačana oprema ali storitve? Ali ne bi mogla in morala smotrna politika že zdavnaj narediti red s primerno zakonodajo in z nekaj eksemplaričnimi sodnimi procesi kaznovati goljufe v zdravstvu in pravzaprav kjerkoli? Ali pa je to del taktike, kot trdijo nekateri sindikati, s katero namenoma podpirajo prehod v zasebno zdravstvo ter ščuvajo zasebni in preostali del javnega sektorja proti zdravnikom – sem usmerjena jeza večine državljanov naj bi omogočila nadaljnjo degradacijo javnega sektorja.

Očitno je ponovno v ozadju nekaj več, kot je vidno v javnosti in medijih. Nobena politika ne more biti tako naivna, da bi tvegala množične stavke ali propad financ. Vsaka slovenska politika, leva ali desna, se klanja globalnemu kapitalu in evropskim navodilom, četudi na račun slovenskih interesov.

Politiki izgubljajo stik z državljani

Na vprašanje, kdo ima prav – raziskovalci, zdravniki ali politiki, lahko rečemo le: zdravniki izstopajo iz upadajočih plač javnega sektorja zaradi agresivnosti, še vedno pa delajo v čedalje slabših in občasno absurdnih razmerah predvsem zaradi neurejenega zdravstvenega sistema in še vedno dobršen del mladih zdravnikov ne dobi službe kljub čakalnim vrstam. Čakalne vrste in nekatere storitve so daleč slabše v primerjavi z razvitimi državami in bolniki so lahko upravičeno nezadovoljni.

Raziskovalci in univerzitetni profesorji so žrtve svoje civiliziranosti, pri čemer profesorji z raznimi dodatki še vedno nekako zaobidejo omejitve.

Politiki žal izgubljajo stik s prebivalstvom, še več – v svojih računicah izgubljajo tudi stik s tem, kaj je za Slovenijo dobro – delati kakovostno, nastavljati najsposobnejše na odgovorna mesta, pripravljati kakovostne zakone, reforme. Samo poglejmo nastavljanje ministrov: ključna je politična razdelitev, potem po spolu, starosti, barvi las … in šele na koncu pride v poštev dejanska sposobnost opravljati eno izmed najodgovornejših nalog v državi. Bi se peljali s pilotom, ki je bil izbran tako, ali raje s konkurenčnim podjetjem, ki izbira glede na pilotove sposobnosti?

Problem politike je, da se je po besedah dr. Ljuba Bavcona povampirila in si prisvaja oblast po lastnih pravilih tako znotraj stranke kot države, državljani pa ne morejo spremeniti tega uzurpatorskega odnosa. Kolikokrat je civilna družba že zahtevala omejitev mandatov predsednikov političnih strank ali poslancev in kaj od tega se je uresničilo?

Kam ste odšli, zdrava pamet, poštenje in kakovostno delo? Po dogodkih s stavko zdravnikov verjetno na izlet v Butale. Po drugi strani pa se kljub zavajanju in političnim igricam ljudje počasi zavedajo, kaj se v resnici dogaja: neoliberalno bogatenje elit in oblastnikov v spregi z množičnimi mediji na račun preostalih 95 odstotkov prebivalstva, posledica pa je stagnacija Amerike in Evrope.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.