Tiskane izdaje
Razprave o gospodarski rasti v državah v razvoju so se pred kratkim popolnoma spremenile. Nič več ni videti navdušenosti in vznemirjenosti zaradi prepričanja, da te države lahko hitro dohitijo razvita gospodarstva. Redki resni analitiki še vedno verjamejo, da se bodo gospodarske razlike med razvitimi in azijskimi državami – nekoliko manj to velja tudi za večino latinskoameriških držav in afriške države – v prihodnjih desetletjih še hitro zmanjševale. Ni namreč zelo verjetno, da bodo obrestne mere še naprej tako nizke, cene blaga še vedno tako visoke in globalizacija tudi v prihodnje tako hitra, poleg tega ni mogoče pričakovati, da bodo razmere še naprej tako stabilne, kakor je bilo značilno za izjemno obdobje po koncu hladne vojne.
Zmanjševanje razlik
Vse od industrijske revolucije so industrijske dejavnosti najbolj pripomogle k hitri gospodarski rasti. Države, ki so ujele in nazadnje prehitele Veliko Britanijo, denimo Nemčija, ZDA in Japonska, so to storile tako, da so poskrbele za dobro delovanje industrijskih dejavnosti. Po drugi svetovni vojni lahko govorimo o dveh valovih hitrega zmanjševanja gospodarskih razlik med državami: prvega lahko opažamo na obrobju Evrope v petdesetih in šestdesetih letih, drugega pa v vzhodni Aziji po šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Oba sta temeljila na industrijskih dejavnostih. Kitajska, ki je postala arhetip take razvojne strategije po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je samo sledila dobro uhojeni poti.
Toda industrijske dejavnosti niso več to, kar so bile nekoč. Precej bolj so povezane s kapitalom in posebnim strokovnim znanjem, zato ne morejo več zaposlovati velikih množic delavcev s podeželja.
Globalne dobavne verige sicer omogočajo zagon industrijskih dejavnosti, vendar so se zaradi njih tudi zmanjšale dodane vrednosti znotraj držav. Številne tradicionalne industrijske dejavnosti, denimo tekstilna in jeklarska industrija, se spopadajo s težavami zaradi zmanjševanja globalnih trgov in presežnih zmogljivosti, to pa se dogaja zaradi spreminjanja povpraševanja in skrbi za okolje. Zaradi kitajskega uspeha se številne druge države zelo težko uveljavijo v industrijskih dejavnostih. Države v razvoju se zato začenjajo deindustrializirati in postajajo vse bolj odvisne od storitvenih dejavnosti, v katerih pa so dohodki precej nižji, kakor to velja za storitvene dejavnosti v razvitih državah – pojav sem poimenoval prezgodnja deindustrializacija.
Ali storitvene dejavnosti lahko opravljajo naloge, ki so jih nekoč opravljale industrijske dejavnosti? Storitve že zdaj ustvarjajo zelo velik del bruto domačega proizvoda v državah v razvoju, celo v državah z nizkimi dohodki, v katerih je bilo kmetijstvo vedno zelo pomembno. Mladi delavci, ki zapuščajo kmetije in se odpravljajo v mesta, se vse pogosteje zaposlujejo v urbanih storitvenih dejavnostih namesto v industriji. In mednarodno trgovanje s storitvami se širi hitreje kot trgovanje z izdelki.
Na takšen razvoj nekateri gledajo optimistično in med optimisti sta tudi Ejaz Ghani in Stephen D. O'Connell iz Svetovne banke. V svoji raziskavi sta pred kratkim ugotavljala, da storitvene dejavnosti lahko pospešijo gospodarsko rast in začnejo opravljati naloge, ki jih je nekoč opravljala industrija.
Posebej sta poudarila, da so storitvene dejavnosti v zadnjem času poskrbele za »brezpogojno zmanjševanje razlik« v storilnosti. To pomeni, da se je v državah z najnižjo delovno storilnostjo na svetu storilnost najhitreje povečevala prav v storitvenih dejavnostih.
To bi lahko bila zelo dobra novica, vendar moramo biti previdni. Ghani in O'Connell sta med drugim uporabljala podatke iz zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se v državah v razvoju zmanjševale razlike na vseh gospodarskih področjih zaradi pritokov kapitala in zvišanja cen blaga. Ni popolnoma jasno, ali njune ugotovitve veljajo tudi za druga časovna obdobja.
Storitvene dejavnosti se od industrije razlikujejo po dveh stvareh. Prvič, z nekaterimi segmenti storitev je mogoče trgovati in ti postajajo vse pomembnejši v globalni trgovini. To so večinoma področja, ki potrebujejo visoko usposobljene strokovnjake in zato zaposlujejo razmeroma malo navadnih delavcev.
Postopni razvoj
Bančništvo, finančne storitve, zavarovalništvo in druge poslovne storitve ter informacijska in komunikacijska tehnologija so visokostorilne dejavnosti z visokimi plačami. Te dejavnosti lahko spodbujajo gospodarsko rast v gospodarstvih, v katerih je delovna sila ustrezno usposobljena. Toda države v razvoju imajo večinoma manj usposobljeno delovno silo. V takih gospodarstvih storitve, s katerimi je mogoče trgovati, zaposlujejo samo majhen del vse razpoložljive delovne sile.
Prav zato informacijska in komunikacijska tehnologija v Indiji kljub svoji uspešnosti ne more postati najpomembnejši spodbujevalec gospodarske rasti. Tradicionalne industrijske dejavnosti bi delavcem s podeželja lahko ponudile precej več služb, njihova storilnost pa bi bila tri- do štirikrat večja od tiste v kmetijstvu.
V sodobnih državah v razvoju se večina odvečne delovne sile zaposli v storitvenih dejavnostih, s katerimi ni mogoče trgovati in ki omogočajo zelo nizko storilnost, denimo v trgovini na drobno in pri hišnih opravilih. Številne od teh dejavnosti bi načelno veliko pridobile z uporabo boljše tehnologije, boljšo organiziranostjo in natančnejšo formalno ureditvijo njihovih nalog. Toda tu je treba omeniti drugo razliko med storitvenimi dejavnostmi in industrijo.
Delno izboljšanje storilnosti v dejavnostih, s katerimi ni mogoče trgovati, je pravzaprav samoomejujoče, ker se posamezne storitvene dejavnosti ne morejo širiti, ne da bi jim začeli škoditi njihovi lastni pogoji menjave, in sicer tako, da bi zniževali cene teh storitev (in njihovo dobičkonosnost).
Z industrijskimi dejavnostmi bi majhne države v razvoju lahko uspešno gospodarile na podlagi uspešnega izvoza samo nekaterih izdelkov, nato pa bi sčasoma diverzificirale proizvodnjo – najprej bi ponujale, denimo, bombažne majice, nato pa začele sestavljati televizorje in mikrovalovne pečice ter sčasoma napredovale po lestvici strokovnega znanja in dodane vrednosti.
V nasprotju z industrijo so storitvene dejavnosti, pri katerih je velikost trga omejena z domačim povpraševanjem, lahko trajno uspešne samo takrat, kadar se sočasno izboljšuje storilnost tudi na drugih gospodarskih področjih, ki dopolnjujejo storitvene dejavnosti. Če se posvetimo samo nekaterim področjem, ne moremo zagotoviti hitrega uspeha. Gospodarska rast se mora torej zanašati na precej počasnejše povečevanje zmogljivosti človeškega kapitala in ustanov na vseh gospodarskih področjih.
Zato še vedno dvomim, da lahko model, pri katerem imajo vodilno vlogo storitvene dejavnosti, omogoči hitro rast in zanesljiva delovna mesta, kakor so to nekoč počele industrijske dejavnosti. Tudi če imajo tehnološki optimisti prav, je še vedno malo verjetno, da bo takšen model omogočal državam v razvoju ohranjati takšno rast, kakršne so bile te države vajene v zadnjih dveh desetletjih.
Project Syndicate, 2014
Dani Rodrik, profesor sociologije na Inštitutu za napredne raziskave na univerzi Princeton
