Tiskane izdaje
V Gaudíjevi Pedreri je te dni retrospektivna razstava slikarja Joana Ponça. Gledam vse te barve, ki žarijo s platen, in vsa ta skrivenčena, noro popačena telesa dreves, ljudi, živali in zadržujem dih: koliko bolečine je v teh podobah in hkrati tista trmasta odločenost, da se umetnik ne bo uklonil nobenemu pritisku. Ponç je kakor slikarja Joan Miró in Antoni Tàpies ali pesnik J. V. Foix ustvarjal v letih najbolj ostre frankistične cenzure, ko je bilo prepovedano dobesedno vse, golota in katalonski jezik, sanje o boljši prihodnosti in spremembe v sedanjosti ter tudi vsak spomin na preteklost. Cenzorji so imeli neslutena pooblastila vse tja do konca šestdesetih let, obstajal je celotni repertoar malih in velikih zvijač, s katerimi je bilo mogoče doseči, da so knjige, časopisi in revije vseeno izhajali in ostali glas, ki ga ni bilo mogoče utišati.
Model z zloglasno zgodovino
Letos spomladi so v Barceloni po celem stoletju delovanja izpraznili zapor Model. Ob ustanovitvi leta 1904 je bila kazenska institucija poimenovana s tem zvenečim nazivom, ker naj bi bila posebno vzorna. Stavba je imela obliko panoptikona. Sredi šestokrake zvezdaste strukture hodnikov in galerij s celicami je bil centralni paviljon, ki je dovoljeval pogled v vsak kotiček zapora.
Leta 1909 je bil od tod na morišče na Montjuicu odpeljan pedagog Francesc Ferrer i Guàrdia, obdolžili so ga spodbujanja k uporu. A tragični teden se v Barceloni ni zgodil zaradi svobodomiselnih idej ustanovitelja prvih laičnih šol, temveč zaradi prisilnega vpoklica rezervistov v vojaške enote za vojno v Maroku. Za izbruh nasilja je tedaj z življenjem plačal učitelj.
Leta 1940 je pred strelnim vodom umrl predsednik katalonske vlade Lluís Companys, bil je v izgnanstvu v Parizu, a so ga tedanje francoske oblasti izročile, kljub temu da je bila njegova usoda zapečatena. Razglasil je republiko in moral pobegniti v tujino.
Leta 1975 je v zaporu Model birič z mučilno napravo, imenovano garrote vil, zdrobil tilnik petindvajsetletnemu anarhistu Salvadorju Puigu Antichu. Val protestov proti smrtni kazni se je takrat dvignil po vsej Evropi. Takrat sem bila stara sedem let, torej to ni nobena oddaljena zgodba. A kdo ve, ali si je danes še mogoče priklicati v spomin, kaj je Španija nekoč bila in v kaj se zlahka spet sprevrže, če bo ljudem odvzeta svoboda izražanja.
Od decembra 1975 do oktobra 1977 je pred Modelom vsak dan po dvanajst ur stal filozof in duhovnik Lluís M. Xirinacs, da bi zahteval amnestijo političnih zapornikov. Tedaj mu je uspelo. Tranzicija je zamrznila večino odprtih vprašanj. Toda zdaj je tranzicija končana in v španskih zaporih so spet katalonski aktivisti in politiki, zaenkrat zgolj v preiskavi – ironija usode je hotela, da so to ravno člani vlade, ki je dosegla zaprtje najbolj vzorne kazenske inštitucije, zapora Model. Zakonov, s katerimi bi jih bilo mogoče za trdno obsoditi, sicer še ni, a je vse to najbrž le vprašanje časa. Družbeno gibanje Katalonska skupščina je imelo svoje prvo skrivno zasedanje v cerkvi v Barceloni leta 1973. Takrat je policija naredila racijo in zaprla kar sto trinajst oseb. Zdaj čakata na sojenje v zaporu samo dva voditelja podobnih državljanskih organizacij, oba »Jordija«, kakor jim pravijo. Izvoljeni predsednik je spet v izgnanstvu, katalonski parlament pod državnim nadzorom, avtonomija odvzeta. Deželica se je vrnila tja, kjer je nekoč že bila, le da smo danes slabše pripravljeni na institucionalno nasilje. Zdi se, da so stvari, ki se preprosto ne morejo zgoditi, a se zgodijo.
Zmešnjava vzrokov
Kar se je v Španiji zgodilo to jesen, je predvsem to, da so se dokončno pomešali vzroki in posledice. Dokazovanje plemenitosti nagibov je postalo nesmiselno, zanesenjaštvo pa nekaj naravnost smešnega. Spet je slišati tisti gromozanski krohot Leviatana, ki svojih lastnih državljanov ne posluša več. Najbolj grozljivo je to, da je sistem končno spodjedel svoje lastne temelje. Španija je načeloma še vedno demokratična država, vpeta v vse evropske in mednarodne strukture, ki zagotavljajo ljudem pravno varnost, a črka zakona ne ščiti več vseh. Zakon je postal politično orožje, priprtje v preiskovalnem zaporu in prepoved javnega udejstvovanja pa so celo del same volilne kampanje. Pa smo spet tam, ker smo nekoč že bili …
Takšna interpretacija je sicer pretresljiva in razlogov za zaskrbljenost res ne manjka, toda razlaga, da je spet zmagal represivni aparat, je vseeno nezadostna. Foix in Miró, Ponç in Tàpies so del tiste neponovljive evropske kulturne dediščine, ki je rojena iz upora, iz čiste trme, da nič ne more ubiti v človeku njegove ustvarjalnosti. Vicenç Vives je leta 1954 v svoji slavni razpravi o narodovi identiteti Kataloncem pripisal dvojno značilnost, da so hkrati strašno razumski (»seny«) in noro nepremišljeni (»rauxa«, beri rauša). Pogosto je bilo v teh mesecih na strani centralistov slišati, da je treba Kataloniji vrniti njen lastni zdravi razum, tisti »seny«, ki se je menda razblinil v vseh glavah milijonskih množic, ki že sedem let preplavljajo trge in ulice vseh večjih mest. A ti politiki, ki se sklicujejo na Vivesa, njegove knjige niso brali. Zgodovinar je namreč svoje ljudi že v petdesetih letih opozarjal na največjo nevarnost, ki jo narod goji v sebi, in to ni le katalonska značilnost: da se sprijazni z usodo, da se prilagodi, da s preračunljivo hladnokrvnostjo skloni glavo in se odreče vsemu, kar bi morda lahko bilo, če ne bi bilo treba preveč tvegati za zastavljeni cilj.
Vera v nemogoče
To jesen je na trenutke res menda prevladal ta katalonski razum, preračunljivost izkušenih trgovcev, ki se raje uklonijo, kot pa da bi izgubili posel. A ne pozabimo na tisto skrivno energijo, ki vre v teh ljudeh in se je tako pogosto pokazala skozi katalonske umetnike. Tu je vedno treba računati na vulkanski izbruh nezadržne ustvarjalnosti, ki je sposobna predrugačiti svet, ker ljudje preprosto verjamejo v to, kar je na videz nemogoče.
Leta 2017 v Kataloniji torej ne gre za revolucijo, za trenutno zmago, za dokončen izid. Gre za življenje, za preobrazbo vsakdanjosti. Leta 1986 je tedanji župan Pasqual Maragall dosegel, da je bila Barcelona razglašena za olimpijski sedež, in res od olimpijskih iger leta 1992 mesto stoji na svetovnem zemljevidu kot zelo privlačen počitniški cilj. Isti politik, tedaj že v vlogi predsednika katalonske vlade, je »kriv« za poskus, da bi Španija sprejela nov temeljni zakon, Estatut, ki ureja odnose s Katalonijo. Sprejet v španskem parlamentu in potrjen z uradnim referendumom leta 2006 je bil Estatut razveljavljen z razsodbo ustavnega sodišča štiri leta kasneje. Tega se morda nihče več ne spomni, a čisto vsi protesti na katalonskih ulicah izvirajo iz tega preprostega dejstva, da so sodniki razveljavili voljo ljudi že leta 2010.
A Katalonija obstaja, vsemu navkljub. Teh sedem dolgih let proces torej ni bil nič drugega kakor boj za uradno priznanje resničnosti, ki že obstaja. Če bi res prišlo do neodvisne katalonske republike, ne bi bilo ničesar spremeniti, ljudje bi živeli tam, kjer živijo, vsak dan govorili v jezikih, ki jih govorijo, hodili v iste službe, potovali na vse konce sveta in se hkrati borili proti pretiranemu navalu turistov. Za ustvarjanje poenotene Španije, kot jo razglaša unionistična politika, pa še zdaleč ne bo dovolj, da pozaprejo katalonske voditelje in prepovejo gesla, simbole, besede in misli. Ljudi se pač ne da izbrisati, to Slovenci še preveč dobro vemo.
Treba je tudi vedeti, da na katalonskih ulicah konfliktov ni, ni dveh jasno izraženih struj, ni nepopravljivih napetosti, ni sovraštva. Tu ljudje znajo živeti drug z drugim, ne samo drug poleg drugega. Vajeni so nasprotij in politično živahnega utripa, ki vedno znova stvari postavlja na svoje mesto. Vse protikatalonske manifestacije, vsi vzkliki »nevidne večine« so le del nevarne gledališke predstave, da bi se le kje vžgala iskra, ki bi Leviatanu dala razlog za uporabo sile. A trdno verjamem, da se to ne bo zgodilo, da bomo vsi še naprej pridno pihali v vžigalno vrvico in se pretvarjali, da nas ni strah groženj.
Plavati med vrtinci
Živeti v Kataloniji je vsaj zadnjih tristo let presneto naporno, pomeni živeti na sotočju dveh rek, med kulturami, treba je plavati tam, kjer se voda vrtinči in peni. Ni enostavno, je pa lepo. Tudi stati na glavi ni ravno enostavno, a se je tega mogoče kar hitro priučiti in menda človeku koristi za boljše počutje. Seveda so danes v Kataloniji vse stvari obrnjene na glavo, ampak to ni nujno slabo. V zapletenem sodobnem svetu je treba odgovore iskati v zapletenih in gibljivih rešitvah. Španska uravnilovka ne more ljudem zagotoviti ne varnosti, ne udobja, ne napredka in ne enotnosti, ki jih tako glasno razglaša. Svet je danes preveč zapleten za tako enostavne – in nevarne – recepte.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
***
Simona Škrabec je prevajalka in esejistka iz Barcelone.
