Tiskane izdaje
Iz poročil o zdravstvenih aferah v Sloveniji je mogoče razbrati, da so bili s sumi nepravilnosti seznanjeni številni zdravstveni delavci, a nanje niso opozorili. Ali pa so to storili, pa so njihova opozorila ostala preslišana oziroma so opozorili prepozno. Med takšne zadeve bi lahko umestili primer sumov nepravilnosti v programu otroške srčne kirurgije, zadevo Radan, zadevo Zimmermann ... Zakaj nihče od zdravstvenih delavcev – razen kirurga Erika Breclja – ni prijavil sumov podkupovanja čakalnih vrst, čeprav naj bi se o tem dlje časa »šušljalo« tako po onkološkem inštitutu kot po kliničnem centru?
V doktorski disertaciji Zaščita žvižgačev in preprečevanje korupcije ter medijske reprezentacije žvižgaštva sem raziskovala pomanjkljivosti v ureditvi zaščite žvižgačev v Sloveniji, kaj se dogaja s slovenskimi žvižgačicami in žvižgači ter kakšna je pri tem vloga medijev.
Erik Brecelj, »srečni« žvižgač
Dr. Erik Brecelj je eden redkih posameznikov, ki razkrivajo nepravilnosti in imajo obenem veliko srečo. Srečo zato, ker uživa zaupanje javnosti, s čimer se večina drugih žvižgačev v Sloveniji ne more pohvaliti. Predvsem podpora javnosti je priljubljenega kirurga že večkrat do zdaj rešila pred povračilnimi ukrepi, kakršnih so pogosto deležni žvižgači v javnem sektorju. Prvi očitki proti dr. Breclju (da dela slabo, da nima pravega odnosa do dela in delovnih sredstev …), ki jih je navajal njegov nadrejeni, so se prvič pojavili leta 2009, tri leta pozneje, ko je prvič javno opozoril na sume nepravilnosti, povezane s spornim naročanjem operacijskih miz za onkološki inštitut. Podobni očitki (in opomin pred odpovedjo delovnega razmerja) so se pojavili konec leta 2015, ko je bil Erik Brecelj tik pred tem, da bi odšel z onkološkega inštituta. Namesto njega je moral OI na koncu zapustiti dotedanji direktor Janez Remškar.
Skrajni povračilni
Med te sodijo vsi načini mobinga, izolacija žvižgača (pogosto tudi pri sodelavcih), premestitev na slabše plačano ali oddaljeno delovno mesto, javna degradacija ter s tem poskus zmanjševanja verodostojnosti in očitki o nesposobnosti sodelovanja ali konfliktnosti. Eden skrajnejših povračilnih ukrepov zoper žvižgača je odpoved delovnega razmerja, pogosto pa žvižgač ne zdrži pritiskov in odide sam. Najskrajnejši povračilni ukrep je umor, takšna usoda je doletela javnega uslužbenca Milana Vukelića v Banja Luki (BiH), ki je svoje nadrejene obtožil korupcije in bil umorjen novembra 2007, ko je pod njegovim avtomobilom eksplodirala bomba.
Žvižgači v zdravstvu
Žvižgači niso povračilnih ukrepov deležni le v Sloveniji, ampak v vseh državah, ne glede na to, kako dobro zakonodajno ureditev zaščite imajo oziroma kako je ta urejena »na papirju«. V Veliki Britaniji, kjer zaščito žvižgačev od leta 1998 ureja Public Interest Disclosure Act (PIDA), je posebna pozornost namenjena prav žvižgaštvu zaposlenih v okviru Državne zdravstvene službe (NHS) oziroma uslužencem v državem zdravstvenem sistemu. Žvižgači so deležni enakih povračilnih ukrepov kot pri nas, a sistem zaščite v Veliki Britaniji omogoča tamkajšnjim žvižgačem pravno in finančno pomoč, razvita pa je tudi sodna praksa na področju ugotavljanja, ali je posameznik bil deležen povračilnih ukrepov (prekinitve delovnega razmerja) zaradi razkritja sumov nepravilnosti oziroma žvižganja; v takšnih primerih mu sodišče dosodi ustrezno nadomestilo.
Kardiolog Raj Mattu, ki je leta 2001 opozoril na neprimerno ravnanje z bolniki v bolnišnici, kjer je bil zaposlen, je kmalu potem postal žrtev poniževanja in ustahovanja, leta 2010 pa je bil odpuščen.
Aprila letos, 15 let po razkritju in šest let po odpovedi delovnega razmerja, je delovno sodišče v Veliki Britaniji potrdilo, da je dr. Raj Mattu žvižgač in da je bila prekinitev delovnega razmerja neupravičena, saj je bila povezana z njegovimi razkritji. NHS mora zdravniku plačati 1,2 milijona funtov, pri čemer so bolnišnico neuspešno dokazovanje, da je žvižgača odpustila upravičeno ter poskusi, da bi ga utišali, stali dodatnih deset milijonov.
Nepravilnosti
Poznejša preiskava je ob pregledu operacij, izvedenih med letoma 1984 in 1995 pokazala, da je med operacijami na odprtem srcu umrlo vsaj 35 otrok, starih manj kot leto dni, več kot je bilo pričakovano. Smrtnost otrok med srčnimi operacijami se je zaradi Bolsinovih prizadevanj v naslednjih letih zmanjšala s 30 odstotkov na manj kot 5 odstotkov.
Po razkritju Bolsin ni več našel zaposlitve znotraj državnega zdravstvenega sistema v Veliki Britaniji, zato se je odselil v Avstralijo, kjer živi še danes. Dvajset let po razkritju je v Veliki Britaniji prejel nagrado Royal College of Anaesthetists Medal za svoj prispevek k varnosti bolnikov. Njegovo razkritje je privedlo do vladne preiskave dogajanja in tako imenovanega Keenedyjevega poročila s številnimi priporočili, na podlagi katerih se je izboljšalo upravljanje kliničnega dela v britanskih državnih bolnišnicah.
V Sloveniji bi lahko v aferi Srčna kirurgija kot žvižgača opredelili prof. dr. Tomaža Podnarja, ki je po tem, ko so se pristojni požvižgali na opozorila, skupaj z nekaterimi kolegi vložil ugovor vesti in odklonil nadaljnje sodelovanje v spornem programu. Ko se pristojni na opozorila niso odzvali, se je obrnil na medije, zaradi razkritij pa je bil po lastnih navedbah skupaj s kolegi deležen več povračilnih ukrepov.
O sumih nepravilnosti v programu otroške srčne kirurgije je bilo pristojnim podanih več anonimnih prijav (žvižganje je lahko načelno tudi anonimno, a je v takem primeru navedbe težje preveriti), a so pristojni vsebino pripisovali »notranjim nesoglasjem« in niso pravočasno ukrepali. Prof. dr. Podnar za svoj pogum še ni dobil nikakršne medalje, dobil pa je že več opominov pred izredno odpovedjo delovnega razmerja. V nedavnem intervjuju za Delo se je »pohvalil«, da ima najbrž že več opominov od dr. Breclja.
Kaj pa pri nas?
Česa se lahko torej zdravstveni delavec, ki pri delu odkrije hujše nepravilnosti, na katere želi opozoriti, nadeja pri nas? Erik Brecelj in Tomaž Podnar – ki jima je za zdaj uspelo ohraniti vsaj službo – ne moreta računati na brezplačno pravno ali psihosocialno pomoč, če bi ostala brez zaposlitve, kje šele na finančno nadomestilo, kakršno je bilo dosojeno njunemu kolegu Raju Mattuju v Veliki Britaniji. Pričakujeta lahko kvečjemu nove grožnje, opomine ter poskuse javne degradacije.
Kaj – razen osebne etike in dolžnosti, da branijo javni interes – torej sploh lahko motivira morebitne žvižgače v Sloveniji, dokler jim z zakonodajo ni zagotovljena ustrezna zaščita in dokler ne bodo jasno določeni postopki ravnanja s prijavami?
Podobno obupano kot pacienti čakajo v čakalnih vrstah, slovenski žvižgači že več let čakajo na sprejetje samostojne zakonodaje in uvedbo ukrepov, ki bi jih zaščitili. Zaščita prijaviteljev je delno urejena v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), a se nanaša le na posameznike, ki prijavijo sume korupcije, ne pa tudi drugih nepravilnosti ali neetičnih praks. ZIntPK sicer določa tudi možnost zaščite za vse uradne osebe, ki bi jih kdorkoli poskušal prepričati v neetično ravnanje, a posameznike, ki so v šestih letih od uveljavitve določb ZIntPK za tovrstno zaščito zaprosili, je mogoče prešteti na prste ene roke.
Rešitev je samostojna zakonodaja
Prvi sistemski ukrep za učinkovitejšo zaščito žvižgačev bi moral biti sprejetje samostojne zakonodaje s področja zaščite. Ta bi morala predvideti ustanovitev posebne institucije, ki bi žvižgačem omogočila celovito zaščito ter psihosocialno in pravno pomoč. K zaščiti bi moralo pristopiti več obstoječih ustanov – poleg KPK, ki pooblastila in izkušnje na tem področju že ima, še na primer varuh človekovih pravic ter strokovnjaki s področja zagotavljanja zdravja, varnosti in dostojanstva, na delovnem mestu, pravniki, psihologi, mediji ter tudi sindikati in posamezna poklicna združenja. Neprecenljivo vlogo pri reprezentaciji posameznikov, ki razkrivajo nepravilnosti v javnem interesu, bi morali imeti mediji, a ti pogosto celo v primerih, ko o posameznih žvižgačih poročajo, ne prepoznajo niti tega, da gre za žvižgača.
Zaradi številnih zdravstvenih afer bi za učinkovitejšo zaščito že zdaj več lahko naredili sindikati in razna poklicna združenja. Zdravniška zbornica Slovenije bi lahko kot nosilka javnih pooblastil, na primer, razmislila o odprtju linije za prijavljanje nepravilnosti ter določena sredstva namenila za zagotavljanje pomoči zdravnikom žvižgačem.
Pravočasna razkritja in pravočasno ukrepanje bi tragične posledice afer v zdravstvu vsaj delno, če že ne v celoti preprečilo. Dokler se po UKC zgolj »šušlja« o podkupovanju zdravnikov, zdravnik ne prijavi kolega kljub velikemu tveganju za zdravje pacientov (zadeva Zimmermann), in kljub vnaprejšnjim opozorilom po nepotrebnem umre 34 otrok (srčna kirurgija), ne more več pomagati še tako pogumen žvižgač in niti tarnanje prav tistih pristojnih, ki v večini obravnavanih primerov niso pravočasno ukrepali, čeprav so jih o sumih nepravilnosti obvestili prav žvižgači.
***
Dr. Alma M. Sedlar je namestnica predsednika Komisije za preprečevanje korupcije; v besedilu so izražena njena lastna stališča, in ne stališča Komisije.
Prispevek je mnenje avtorja
