14-dnevnik: Sannele in sardele

16. 8. Kulinariko težko dohajam, še več, ta sodobna mi skokoma uhaja, tudi gostinstva ne spremljam vsakodnevno. In me je presenetilo, ne vem, je bilo vse vkup morda plod severozahodnosti domovine, da sem na solatarski samopostrežnici opazil kis, kaj kis, tudi olje, v spreju. No, saj v stiku bi bilo prepocasto, gnusavo. Sem pršil po fižolčku in čebulju kot po sebi še nikdar in komaj sem se zadržal, ja, bil sem poten, da ne bi okolice v naslednji urici, dveh razveseljeval z balzamičnim, morda bučnim izpodpazdušnim vonjem.

18. 8. V komaj rojenem jutru, še najmanj uro do ure, ki ga bo s sončavo sprevrgla v odmrlo, tečem, dvajset višincev nad morjem, na njem ribiški čolnič, v njem možak, morda dva, preslabo vidim. Sama, sami smo. Dvignem roko, pomaham. Odmaha(ta) mi. Prvič, nikoli več ... Kaj pa, če je bila ženska, dve?

19. 8. Nekoč je bil možak, bog ve, pa še on morda ne, od kod. Je šel v tujino, morda Francijo, Germanijo, spoznal bitje sorodne duše, jezika verjetno ne, se z družino vrnil v domovino, zdaj samo še njihovo, nekoč tudi našo, je med tujimi za gumenjak zaslužil in ga poimenoval po hčerkici – Sannele.

22. 8. Priplažna konoba, mir, žvečenje v umetni senčki, nikomur hudega. Ko se sapa zažene in podre rdečo marelo velikanko. Ki pade – ne dve sediščni vrsti od nas, ne na nas. Vmes. Pa smo bili par minut prej zaskrbljeni, ali so sardele današnje.

27. 8. Ko se je pred časom samo omenilo, da v našem becirku (menda) ta kosmati hlača, so me ljubljeni precej zagreto prepričevali, naj ne tvegam vajenega gozdnega potohodja. Danes pa, baje je bil nedavno brundač konkretno zaznan, slišim, očitno mi cena pada: »Ti kar pojdi, glej, kako lep dan je!« Prelep za smrt, niet? Če si dovolj hrupen, se ti medo ogne. A v žitju sem preveč pohodnih palic pozgubil ali polomil, da bi pretirano z njima ropotal. Ako bi se preglasno s seboj prepiral, bi se le potrdilo, da sem razcepljena osebnost. Ja, lahko bi poklical kakega prijatelja, znanca, pa ni bilo signala. Se je tako steklo, da zdaj tole pišem z obema rokama.

29. 8. Berem Južno od juga, pa se ne dogaja v Jugi, avtor je znano zlahka preberljiv, pa vendar se mi zdi, da sem prehitro pričrkoval do 48. strani. Se malo skoncentriram in ugotovim, da zato, ker je sledila strani 16. Ker sem knjigo v dar dobil in zanjo ni šlo iz mojega varžeta, jo bom v zamenjavo odnesel za odtenek manj histerično.