Vojna in mir: 4220 †

Letos je v Sredozemskem morju umrlo več ljudi kot kdaj prej. Na poti iz severnoafriških obal proti Evropi, večinoma proti južnim italijanskim otokom (Lampedusa in Sicilija), je ugasnilo že 4220 življenj. To je le število tistih beguncev in migrantov, ki jih je hladnokrvni evropski birokraciji uspelo zabeležiti. Vsaj še dva tisoč ljudi je domnevno na svojem begu za življenje umrlo, ne da bila njihova smrt sploh zabeležena. Anonimni, neobstoječi so ostali tudi v smrti. Izginili so v Sredozemlju, množičnemu grobišču 21. stoletja, v katerem je v zadnjih šestnajstih letih umrlo že skoraj 30.000 ljudi. Mare Nostrum = Mare Mortum.

Popolnoma jasno je, da bo število žrtev (tudi) evropske protibegunske in protimigrantske politike še naprej strmo naraščalo. Evropska unija zida betonske zidove, vleče stotine kilometrov bodečih žic, gradi slonokoščene stolpe, zapira meje, usodo beguncev na bazarju moderne človeške tragedije prodaja diktaturam, še naprej sodeluje v številnih modernih vojnah, krepi rasistične, ksenofobne in retrogardne politike ter vse bolj glasno kriči ob bolečini drugega. Ob tem pospešeno trohnijo tudi ostanki evropske etične substance, kratkoročne evropske iluzije, v katero je bilo lepo verjeti, a jo je hitro zamenjala globoka resničnost, v kateri ni nič bolj relativnega od vrednosti človeškega življenja: begunska in migrantska življenja so že davno postala le duhamoren statističen podatek, ki pri evropskih politikih in slovenskih uradnikih v najboljšem primeru sproža le občutek nelagodja, saj begunsko-migrantska tragedija moti njihov osebni in delovni mir.

Ljudje množično umirajo in ljudje množično molčijo. Več ljudi umre na poti proti lažni obljubljeni deželi, manj šokirana je evropska javnost. Bolj ko se stopnjuje begunska tragedija, največja tragedija našega časa, manj empatije je v evropski – in slovenski – družbi. Bolj jasno postaja, kako ključna bi bila skupna in humana evropska begunska in migrantska politika, bolj solistično in nehumano se vedejo oportunistične, etnocentrične, nacionalistične in že skoraj predrzno egoistične države članice, tudi Slovenija. Bolj ko se širijo spopadi na Bližnjem vzhodu, bolj vstran so uprti evropski pogledi. Bolj ko politično in varnostno »razpada« Turčija in bolj ko je z begunsko usodo socialno, ekonomsko in politično obremenjena Grčija, bolj arogantno se obnaša Bruselj. Bolj ko se stopnjuje humanitarna tragedija stotisočih, bolj se evropske politične in tudi medijske elite »trudijo« begunsko zgodbo prevesti v varnostno vprašanje – v popolno razčlovečenje.

Popolno razčlovečenje, ki ga Evropa zelo dobro pozna. Toda zgodovinski spomin je v času diktature razpršene pozornosti in teorij zarote ter stopnjujoče se digitalne demence le odvečna mrtva teža. Skupaj s človeškimi trupli, dejansko odvečno mrtvo težo, ki tiho in osamljeno in neprestano tone na dno našega morja, morja smrti.