Oh, Evropa: À la Kohl

Nova knjiga nekdanjega nemškega kanclerja Helmuta Kohla Iz skrbi za Evropo (Aus Sorge für Europa) je zanimivo čtivo. Drugače kot njegovi spomini, v katerih je zgolj obdobje 1990–1994 popisal na več kot 700 straneh, je kratka in ima močna sporočila. Pravzaprav se je krščanski demokrat, ki je vodil nemško vlado šestnajst let, postal kancler nemške enotnosti in obveljal za arhitekta evra, odločil za dramatičen poziv Evropejcem, predvsem političnim elitam, naj se zresnijo. Evropa da po velikem napredku v drugi polovici 20. stoletja nazaduje.

Prepričan je, da je ogrožena prav ideje Evrope. Jezi ga ignoranca do zgodovine in lahkomiselnost v razpravah o EU. Primanjkuje da odgovornosti za mir in svobodo kot glavna dosežka evropskega združevanja. »Smo vsi znoreli? Smo izgubili razum in tudi našo odgovornost?« sprašuje Kohl.

Predvsem dolžniška kriza v Evropi je obudila stara nesoglasja. Razmišljanje, da je imel evro, veliki mirovni projekt in identifikacijska točka Evropejcev, med krizo obratni učinek od želenega, ker je bitka za njegovo rešitev razdvojila sever in jug ter upnice in dolžnice, je za nekdanjega kanclerja kot herezija. Za težave da niso krive očitane konstrukcijske napake skupne valute ali nezadostna odpoved suverenosti, marveč – pomanjkanje zvestobe pravnemu redu.

»Nobena nemška vlada ne bo dovolila, da bi pravila iz Maastrichta iz kakršnihkoli že premislekov ali na kakršen koli način zmehčali,« navaja Helmut Kohl citat iz svojega govora v Zürichu leta 1992. Zmotil se je. Pakt stabilnosti, ki bi naj s strogimi pravili zagotovil trdne temelje evra, sta pred več kot desetletjem spodkopali Francija in Nemčija, ki bi morali biti zgled in motor Evrope. To je – ob prenagljenem sprejetju Grčije v evrsko skupino – v Kohlovih očeh velika napaka njegovega naslednika, socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja,

Temu je sledilo kopičenje primanjkljajev in neresno obravnavanje pravil v drugih članicah. Pet let po začetku najhujših grških težav je Unija spet v precepu, kako resno naj obravnava pravni red. Na kocki je spoštovanje proračunskih pravil. Predvidoma ta teden bo evropska komisija pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja morala odločiti, kaj naj naredi s Francijo.

Kritiziranje Francije, ker ima prevelik primanjkljaj in ker okleva pri sprejemanju strukturnih reform, je postalo nemški nacionalni šport. Konec tedna se je v bruseljskih kuloarjih namigovalo, da Pariz in Berlin pod mizo pripravljata za vse sprejemljiv kompromis. Na drugi strani Junckerjeva komisija noče že na začetku mandata pokazati, da je popustljiva pri nadzoru pravil. Na razpolago ima postopek za uvedbo sankcij, tudi kaznovanje Pariza z večmilijardno globo. Ne bi bil tak razplet načeti Franciji z evroskeptiki v vzponu kot zanka okoli vratu?

To, seveda, ne more biti Evropa à la Kohl.