Tiskane izdaje
Pogosto se zgodi, da ljudje zamenjujejo besedo »emigracija« s podobno besedo »imigracija«. Celo v Lagosu in Abidžanu je moč slišati zelo izobražene ljudi, ki govorijo o »imigrantskih delavcih«, pa čeprav bi kakršna koli analiza, če bi bila potrebna, morala izhajati iz dežele izvora. Povsem jasno je, da se takšne analize vedno osredotočijo na države gostiteljice, običajno na evropske države. Ta neškodljivi spregled ni zgolj leksikografski quid pro quo, ampak je nekaj več.
Mi, v revnih afriških državah, smo se pripravljeni sprijazniti z dejstvom, da smo nevidni, oziroma še slabše, da ne obstajamo. Le kako lahko pozabimo, da so mladi Afričani, ki jim je v nam vsem znanih peklenskih razmerah uspelo doseči tuje obale, prišli od nekod?
Migranti niso zgolj zapustili krajev, kjer so živeli in na katere jih veže na tisoče spominov, ampak so zapustili tudi prave ljudi iz mesa in krvi. Ljudi, s katerimi so skozi leta stkali močne vezi. Zaradi tega niso nikoli veseli, ko gredo svoji usodi naproti. Francoska fotografinja Sophie Bachelier, ki je skozi fotografije leta »dokumentirala« migrante, se je na neki točki odločila, da se bo osredotočila na ljudi, ki so jih migranti pustili za seboj, na žene in matere. Splet usodnih dogodkov in naključnih srečanj je grozljive izkušnje migrantov katapultiral v središče njenega življenja. Zgodba, ki se je začela pred desetimi leti, je vredna zapisa.
Ko je bila leta 2005 v Thiroyeju, majhni ribiški vasici blizu Dakarja, se je nenadoma razširila vest, da se je ob obali Nouadhiboua v Mavretaniji prevrnil čoln. Umrlo je 250 ljudi. Vsi mrtvi, vsi morski bojevniki, ki so šli na zahodno fronto. Danes vemo, kako pogosto se zgodijo takšne nesreče. Dve leti pozneje je bilo mrtvih ali pogrešanih ljudi iz Thiaroyeja več kot tisoč. »Pogrešan« je zelo prizanesljiv olepševalen izraz. Tiste, ki med potjo zbolijo ali umrejo, preprosto vržejo morskim psom. S tem razbremenijo prenatrpani čoln in naredijo več prostora za noge. Na koncu grozljivega potovanja pa je peščica preživelih zaprta v begunskih taboriščih, kjer jih preganjajo grozljivi prividi. Včasih kateri od njih tudi znori.
Ni bilo prvič, da so mladi Afričani, stisnjeni kot sardine v neprimernih čolničkih, poskušali priti po morski poti v Italijo ali Španijo. Še do danes je nepojasnjen naval tisočev čez Atlantski ocean na vrata »evropske trdnjave« z vseh koncev Afrike, ki se je zgodil v roku nekaj tednov. Med njimi so številni Senegalci, ki so zbeganim novinarjem neprestano govorili: »Barsaa mbaa barsàq!« Tu ne gre zgolj za besedno igro v jeziku wolof, ampak je bila situacija, s katero so se soočali, res vprašanje življenja in smrti: »Priti v Barcelono ali umreti!«
Zakaj ti ljudje z brezupno mrzlico hitijo proti prepadu? Težko je najti smisel v dejanju, ki ga je povzročil kolektivni občutek brezupa. Kljub temu pa vemo, da so potniki ali lastniki teh malih čolnov večinoma ribiči. Njihova neomajna samozavest je posledica dolgoletnih izkušenj z nemirnimi oceanskimi vodami. Toda to težko prisluženo temeljito poznavanje morja je v tekmi z velikimi industrijskimi čolni za ribolov neuporabno. Bistvo je to, da so ruske, japonske in korejske ladje zaradi »dvostranskih« sporazumov z EU in nelegalnih podeljevanj licenc množično vdrle v senegalske vode.
Postopoma so se varne vode, kjer lahko lokalni ribiči lovijo, skrčile. Čez noč se je njihov mare nostrum spremenil v labirint izključnih gospodarskih območij (EEZ). Od takrat naprej so omejeni na geto, kjer ni veliko rib in kjer se morajo zadovoljiti z majhnimi ribami. Na dolgi rok je stanje nevzdržno. Zaradi tega se odločijo, da gredo na veliko morje, daleč od cone ugodja, ki se razteza zgolj nekaj kilometrov od obale. Z leti so tako obvladali sezonske pomorske poti in načine, kako skozi zadnja vrata priti v zahodni eldorado.
Koliko neznanih tragedij se je pripetilo zaradi »evropskih sanj«, ki se tako z lahkoto preobrnejo v nočno moro? Dan za dnem nam televizija pripoveduje, da so številni Somalci, Gambijci ali Eritrejci, ko so hoteli prečkati Saharo, umrli od lakote ali pa jih je pogoltnilo morje. Hočeš nočeš, takšne dogodke neprestano spregledujemo, ker se nočemo seznaniti s podrobnostmi teh katastrof. A za družine v domačem kraju je zgodba drugačna. Tisti dan, ko slišijo novico, njihov svet ni več isti. Njihovi tihi pogledi zgovorno razkrivajo isto sporočilo: emigracija ni domislica povprečnih politikov, ki si v volilnem obdobju prizadevajo privleči na plan grešnega kozla.
Te družine se zavedajo obsega človeške tragedije. Tako veliko mladih moških, natrpanih drug poleg drugega, ki tedne plujejo v krhkem čolniču po širnem modrem morju. Preživelim bi morali postaviti ključno vprašanje: »Fantje, zakaj tvegati vaša dragocena življenja, namesto da bi stavili vse svoje upe na smrt v boju za spremembe v vaši deželi?« Jasno, brezup jih odganja, a tudi globoko zakoreninjen občutek, da je prizadevanje za spremembe v Etiopiji, Gani ali Čadu brezupno. V domačih krajih ne bo nikoli drugače.
Tudi ženske, ki so ostale doma in čakajo na vrnitev izgubljenih sinov ali mož, so prepričane, da bodo vse njihove težave rešene, ko bodo emigranti prišli v Evropo. To niso iluzije, saj so videli rožnate podobe na televiziji. Pravzaprav so televizijski kanali v trenutku, ko je Zahod zapiral meje, na veliko kričali v ušesa Afričanov: tu imamo krvavi pekel, ampak tam je pa večni raj! Ni čudno, da so mnogi odšli, mrmrajoč isti samomorilski krik: »Priti v Barcelono ali umreti!« Oziroma nekateri so v medijih celo odprto oznanili novi džihad ...
