Evropska (stran)pota: Afrika ni daleč

EU zagotavlja veliko pomoči Afriki, a kakšen je njen učinek?

Objavljeno
04. december 2017 11.00
Posodobljeno
04. december 2017 11.00
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
»Veliko je govorjenja, veliko deklaracij, veliko pravih tem. A realnost ostaja enaka: revščina, brezperspektivnost mladih, ogrožena varnost, korupcija, negativen demokratični razvoj. Vsi so vedeli, kaj se dogaja v Libiji, a šele objava posnetka trgovine z migranti kot sužnji na CNN sproži kakšne odzive,« je razlagal v Parizu delujoč časnikarski kolega iz Burkina Fasa David Thiombiano. Vrhove EU in afriških dežel, kakršen je bil prejšnji teden v Abidžanu v Slonokoščeni obali, spremlja že dolgo in na njih opaža predvsem nekakšno brezplodno ritualizacijo.

S Thiombianojem sva bila v skupini časnikarjev, ki si je v Gani nekaj dni na terenu ogledovala evropske projekte, s katerimi naj bi ustvarjali delovna mesta. Njihov uspeh ni zagotovljen. »Hodim po Burkina Fasu, Nigru ali Maliju. Vidim veliko projektov, ki so bili financirani z milijoni in milijoni evrov ali dolarjev. Toda po dveh ali petih letih je konec z njimi. Propadejo, ker niso vzdržni,« je pripovedoval. Afriški ljudje da bi se morali naučiti sami izkoristiti priložnosti, da ne bi bili odvisni od drugih, zahod pa bi se moral odpovedati še vedno prevladujočim kolonialnim pristopom v trgovini.

»Sistem ne more delovati, če pri nas v Burkina Fasu še zmeraj le izvažamo bombaž v EU in nato kupujemo oblačila,« je bentil Thombiano. Nasploh evropska politika povzroča številna neravnotežja in uničuje afriške proizvajalce, saj ne morejo proizvajati mlečnih in drugih izdelkov, ki bi bili konkurenčni močno subvencioniranim evropskim. Tudi v Gani, ki je po gospodarskih gibanjih in stabilnosti veljala za afriškega tigra, so daleč od rožnatega. V glavnem mestu Akra na veliko gradijo poslovne nebotičnike, na cestah so dragi avtomobili, v nočnih lokalih se zbirajo uspešni mladi.

Po drugi strani je v deželi čedalje več množic mladih brez dela in perspektive zanje ni veliko. Tudi EU se je šele takrat, ko so na staro celino res prišle množice mladih migrantov iz Afrike, zavedela, kaj se dogaja. Afrika je sosednja celina in tamkajšnje razmere prej ko slej vplivajo na EU. Po projekcijah naj bi se afriško prebivalstvo do leta 2050 podvojilo na 2,5 milijarde, 60 odstotkov Afričanov je že tako mlajših od 25 let. Brez dela zanje ne bo stabilnosti. »Naložbe v mladino za vzdržno prihodnost,« je bil slogan vrha v Abidžanu.

Po pričakovanjih na njem ni bilo pravega preboja. Evropa nadaljuje politiko, s katero se bolj kot z glavnimi vzroki težav ukvarja s simptomi. Ambicija, da bi z evropskim štirimilijardnim investicijskim svežnjem pritegnili desetkrat več naložb, je bolj kot ne grad v oblakih. Laže je skleniti moralno in sicer kočljive kupčije z libijskimi oblastniki o ustavljanju migrantov ali siliti afriške vlade k sprejetju v Evropi zavrnjenih migrantov, kot da izpelješ uspešne projekte za prihodnost. Kitajci pa na veliko prihajajo z ne najbolj vzdržnimi projekti brez vsakih pogojev in moralnih zadržkov.

Gradijo ceste sumljive kakovosti in izkoriščajo surovine, tudi v ilegalnih rudnikih. Uniji ostaja samohvala, da zagotavlja največ investicij in pomoči Afriki.

Evropska (stran)pota: Afrika ni daleč

Evropa nadaljuje politiko, s katero se bolj kot z glavnimi vzroki težav ukvarja s simptomi. Foto: Emilio Morenatti/AP