Agenti in solze

Seksualni škandal v mariborski srednji šoli. Dijakov videoposnetek. Ravnatelj in učiteljica matematike. Domnevno. Ta teden.

Objavljeno
22. november 2014 17.43
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga

Vidiki: skrhanost javnega šolstva, disciplina, morala, dvojna nezakonitost, učiteljev in dijaka? Nič od tega.

Posnetek je v torek postal nacionalna senzacija in tu se zgodba v resnici začne. Javnost jo je zagrabila kot voajer, ki je bil v izdatno deževnem novembru v hipu rešen morbidnega dolgčasa. Naslednji dan je v Sloveniji posijalo sonce. Umaknjeni so bili vzroki ponavljajočih se meteoroloških motenj in splošne depresije, ki se v metronomsko natančnih ciklih v frontni črti pomikajo z Atlantika proti Balkanu. Freud je moral imeti precej prav, ko je trdil, da spolna energija poganja človekovo pamet. Še več, poganja célo politiko, družbena dogajanja, volitve, všečnost in samovšečnost njihovih protagonistov. Bržkone tudi na ekscesen način.

Ko so pred predsedniškimi volitvami čisto malo poskušali spodbijati nravstveno integriteto zdajšnjega predsednika države, mislim, da je bilo to v soočenju na POP TV, je bruhnil nekaj temule podobnega: saj vendar ne kandidiram za papeža, saj kandidiram le za predsednika države.

Potem se je njegova sijajna politična epopeja nadaljevala. Ko je bil predsednik vlade, je nogometašem v stavi z edinim izhodom po dobljeni igri ponižno čistil blatne kopačke. Pokleknil je pred žogo. Potem so prišle olimpijske igre v Sočiju in hokejistom je obljubil, da bo toliko ur drsal na ledu, kolikor golov bodo dali. Drsal je deset ur. Ponudili smo mu deseturno nabiranje narcis na Golici nad Jesenicami, če bo po Goranu Klemenčiču predlagal ustrezno dobrega kandidata za predsednika KPK, toda od tega iz znanih razlogov ni bilo nič. Poanta: v narcisistični družbi, kjer pomembne zadeve postanejo nepomembne in v kateri je z mobitelom posneta resničnost resničnejša od realnosti na terenu, ni čudno, da je seksualna avantura ravnatelja z učiteljico matematike pomembnejša od sestavljanja vlade in pogajanja šolskih sindikatov za pravilni odmerek denarja javnemu šolstvu, temu talcu varčevalnega programa pri rebalansih in sestavljanju prihodnjih proračunov.

Če smo spet pri podobi javnega šolstva in narcisistični družbi, se bomo spomnili podobno objavljenega videoposnetka z domžalske srednje šole pred kakimi osmimi leti. Tedaj so dijaki demolirali razred, v katerem je sedel nemočni učitelj brez avtoritete, brez volje do svojega dela in poklica, očitno brez pedagoške karizme, morda celo brez volje do življenja. Spet ni šlo za vprašanje, javno šolstvo da ali ne. To smo sprevideli, ko smo dojeli, kdo nam je podtaknil narcisistične standarde in sploh izdal naročilnico, dijakom in študentom podtaknil umetno potrebo, da v šolske razrede nosijo mobitele in jih kot mali agenti užitkarske udbe tudi uporabljajo.

Jaz bi jih prepovedal in omejil na enak način, kot jih pomembnejša veleposlaništva omejujejo obiskovalcem pri sestankih z veleposlaniki. To seveda ni bistveno. Tokrat, če ne gre za ponaredek ali potegavščino – in to je bistveno –, je bila slika obrnjena. Tokrat je »moralni« red kot nravstveni policaj z užitkarsko motnjo delal dijak, in ne učitelja. Delal ga je na nezakonit način, skozi aparat, ki je zapovedoval vsa nadaljnja ravnanja, in posledica teh bodo v prihajajočih mesecih v trikotniku trivialne naslade tri potencialno razsute družine in sline na ustih gledalcev gladiatorskih iger, ki bodo po slini seveda zahtevali kri. Elektronski mediji so ljudem ponudili to, kar so hoteli videti in kar hočejo vedno gledati, in to kot velik, od dijakovega še večji mobitel, kot pogled na pogled, kot orjaško camero obscuro, kot temni pogled na strastne dogodke v temnem deževnem novembru.

Pojdimo korak naprej in si predočimo, v čem je pravzaprav večna infantilnost javnosti, ki dobro razume, da nas pred novembrsko smrtjo samodejno rešuje klic po radosti življenja. Za začetek je to precej premalo. Vsaj za to, kar je mariborski škandal kot nahrbtnik nesel na hrbtu svojega dogodka. Gre za okolje, ki naj bi proizvajalo prihodnost. V filmu Čudoviti um se spomnite stavka, ki ga je študentom izrekel profesor na MIT: »The eager young minds of tomorrow«. Kdo so željni mladi umi prihodnosti? Mladeniči, ki proti prihodnosti hodijo z mobitelom v roki kot z detektorjem, ki preseja realnost in jo pretvarja v pravljico o volku in Rdeči kapici? Ali učitelji, ki pred učenci in javnostjo obsedijo zataknjeni z Bafometovimi rogovi? Moraliziranje je tu poponoma odveč. Tekle bi solze in te ne bi očistile prav nikogar.