Tiskane izdaje
Zgodnje jutro je najboljši del vročega poletnega dneva, ko ta še prehaja iz teme v svetlobo. Najbrž se je tudi vam že kdaj zdelo, da zemlja na prehodu iz mraka v svetlobo nekako obstane, tako da je mogoče še dobro slišati tudi drobne ptice in oddaljeno bitje ure v zvoniku. Te zgodnje jutranje ure prinašajo s sabo spomine na čas brezskrbnih otroških počitnic, ko je bilo prav vseeno, ali je odbilo petkrat, šestkrat, sedemkrat ... Saj res, ali je Pikachu ptica?
V resnici svet danes nikoli ne spi, zato je zdaj med prvimi jutranjimi opravili čistka po elektronski pošti. Okoli dveh zjutraj se je tam znašlo nujno sporočilo, da je mogoče kupiti mobilnik, ki bo zelo olajšal igro s pokemoni – tako da nam Pikachu ne bo povzročal težav ali nekaj takega. Dan se je tako nekako začel s pokemoni, tako kot se je, če malo posplošim, končal tudi prejšnji večer, ko sem na poti proti domu prav blizu središča po neosvetljenem ljubljanskem pločniku, ki ga razganjajo korenine dreves, vijugala med gručo mladine, ki je v smehu in očitno z veliko zabave stegovala roke z mobilniki in lovila nevidne junake, čeprav je že rosilo. Znašla sem se očitno v nevidnem elektronskem omrežju ravno na območju, kjer je bilo mogoče v zbirko pridobiti neko zanimivo bitje iz pokemonske rase. O, ja, super, tega je težko dobiti, mi pravi dekle – čez katero se skoraj zvrnem, ker se ona ravno takrat ne sme premakniti, jaz pa v natikačih nočem stopiti z zgubanega asfalta v mokro travo –, ko jo vprašam, kakšna pokemonska riba se je torej ujela v njen mobilnik.
Pokemoni so se v moje življenje naselili že pred leti, tako da me niso presenetili zdaj, ko so menda osvojili planet in nebo nad njim, po katerem pač potujejo valovi, ki jih izkoriščajo mobilni telefoni. Pred leti, ampak tega je zdaj res že več kot deset let, raje petnajst, so pokemoni v moj svet začeli najprej skakati iz kioskov na hrvaški obali. Čepeli so v značilnih belo-rdečih kroglah z nekakšnim simbolom in drobno črno črto na sredini, ki jo je bilo treba odpreti previdno in se tako pripraviti na presenečenje, ki se je skrivalo v njej. Ali takšnega že imamo? Na začetku razvoja ali višjo stopnjo? Bili pa smo veseli vsakega, a največji dobitek je bil mali, ljubki Pikachu z rjavimi lisami. Razširili so se seveda tudi v domače kraje: v kompletih po šest kroglic so se v svojih okroglih gnezdih valili po obrobnih trgovinicah, še zdaleč ne po vseh, v katerih so najbrž predvideli, da bodo nekoč ta bitja postala še dosti bolj slavna. No, seveda, plastične figurice pokemonskega rodu so bile na trgu hkrati z risanko in igralnimi kartami, najbrž tudi v plišu, kar je znana ukana za spodbujanje potrošniške mrzlice.
Pokemoni so bili v določenem obdobju zame tako zelo pomembni, da so postali celo varuhi ključev. Ne spomnim se, kako je dragocena pridobitev prišla k hiši, a v varstvo in uporabo sem dobila obesek za ključe, na koncu katerega je bingljal ne dosti več kot kakšna dva centimetra velik, iz mehke (kitajske) gume izdelan okrogli, rumeni Pikachu z zašiljenimi ušesci in vsem drugim, kar pač mora imeti. Dolgo je varoval šop ključev, med katerimi nekateri niso več služili namenu, ampak so imeli nekakšno zgodovinsko vrednost, dokler se ni nekega poletja, bilo je ravno v tem času, zgodila nesreča: ključi, med katerimi so nekateri zaklepali tudi kolesa, so obviseli na neki ključavnici, kjer jih je opazil še nekdo in si jih brezobzirno prisvojil. Lahko vam povem, da vsak nov ključ stane najmanj štiri evre, toda jokali smo zaradi Pikachuja, ki je bil tako za vselej izgubljen in nenadomestljiv. Takšno je življenje, polno veselja z drobnimi figuricami izmišljenih junakov ter polno majhnih in velikih žalosti.
Rečem si, kako prijazen je videti svet, v katerem ljudje, majhni in veliki, no, najstniki in njihovi starši, z mobilnimi telefoni najraje ob mraku toplih večerov lovijo izmišljena bitja v navideznem svetu – pomislite, celo hodijo zaradi te nove mode, kakor tisti, ki si v mobilnike iz nevidnega omrežja nad planetom menda še vedno kopičijo kulturne spomenike. Zdaj pa bo res treba poiskati veliko kovinsko škatlo, v kateri pisani pokemonski rod že nekaj časa čaka, da ga ljubezen človeka obudi k življenju. Kar zanimivo, ali ne, kakor radi imamo tudi odrasli izmišljeni svet? No, kovinska škatla ni moja.
