Alternative

Po mirnem sprehodu me je nenadoma začelo zbadati na desni strani prsnega koša. Po spominu iz ur biologije in laično megleni sliki anatomije tam ne bi smel biti noben življenjsko pomemben organ. Razen če zadeve na potovanju od zibelke do groba malo ne skrenejo s poti, ki je včasih tako razrita in luknjasta, da med premetavanjem ledvico lahko mimogrede vrže malo više ali pa srce premakne malo bolj na desno. Sumim, da lahko kaj takšnega povzroči tudi preveč čustveno spremljanje političnih kolobocij. Ugibam, kaj bi lahko bilo, in se delam, da ni nič.

Med vožnjo tuhtam, ali naj grem z zdravniku ali ne. Spomnim se, kako strokovnjaki kljub dolgim čakalnim vrstam žugajo, da je treba tudi najbolj nedolžne znake jemati resno. In se le odločim za obisk. Soočenje z boginjo v belem je potekalo po pričakovanjih. Po kratki izpovedi me je s strokovnim očesom premerila, vešče pretipala in z radostnim glasom oznanila, da mi ni nič. Zbadanje je pripisala stresu ali kakšnemu nezmernemu gibu med ekstremnim sprehodom s psom, ki ponavadi po ravnem traja kakšne pol ure. Ta diagnoza bi me popolnoma pomirila, če ne bi srečala prijateljice. Nahrulila me je, da se neodgovorno igram z zdravjem in naštela vsaj sedem bolezni, ki se po takšnih potuhnjenih simptomih lahko končajo v ustanovi, kjer kronično primanjkuje medicinskih sester in zdravnikov, in tako, je zlovešče nadaljevala, lahko pristaneš tam, od koder ni vrnitve. In kaj zdaj?, zaprepadeno vprašam. Kaj hujšega. V enem rafalnem stavku mi je zdrdrala, kakšne alternativne terapije izvaja. Igle, masaže, obloge, diete, zelišča, sadje, kapljice, kopeli, vroče in mrzle. Tuhtam, ali naj za vse to vzamem dopust, bolniško ali naj kar zaprosim za invalidsko upokojitev. Prihodnji dan zavijem k njej, po kakšen nasvet. Vrata so zaklenjena. Pokličem in čez nekaj časa prileti sms: Te pokličem pozneje, sem na urgenci. Po črpanju želodca in odvezi od diet je bila zdrava.