Tiskane izdaje
Čaka nas ambiciozna, težka zunanjepolitična jesen, to velja za Slovenijo in Evropo. Prva je spet pogreznjena v večno slovensko-hrvaško zgodbo o meji, ki jemlje energijo. EU je po volitvah v Nemčiji pred velikimi, vseevropskimi odločitvami.
Slovensko-hrvaška meja, o kateri je bil vtis, da je s preusmeritvijo na arbitražo postala pravna tehnikalija in z razsodbo samo še stvar uveljavitve, je ponovno tu. Med 28 članicami Evropske unije je sodbo izrecno podprla peščica držav, bruseljska komisija je bila zadržana. Hrvaška vztraja, da »arbitraža ne obstaja«. V ponedeljek, ko se je na Bledu začel vsakoletni strateški forum, je država gostiteljica uprizorila diplomatsko ofenzivo.
Ob odprtju konference je politični vrh, predsednik, premier, vodja diplomacije, enoglasno načel pomen pravne države v Evropi in spoštovanja mednarodnega prava. Začeli so z velikimi svetovnimi problemi, nazadnje prišli do arbitražnega spora. Premier Miro Cerar je rekel: »Če Hrvaška ne bo pripravljena izvršiti razsodbe, bo vlada našla način, da zagotovi njeno izvršitev in zaščiti pravno državo.« Podobno je predsednik republike Borut Pahor povezal usodo Evropske unije z vladavino prava oziroma arbitražno zgodbo.
Pred tem je podpredsednik Frans Timmermans, ki se je srečal s Cerarjem, spomnil Hrvaško, da je bila arbitraža med prvimi zavezami Hrvaške v pristopnih pogajanjih z EU. V razpravi omizja voditeljev je kasneje rekel, da »ne živimo v vladavini sile, temveč v vladavini zakonov«. Zavezanost implementaciji je v pogovoru z vodjo diplomacije potrdila še visoka predstavnica EU Federica Mogherini. Samo hrvaške zunanje ministrice Marije Pejčinović Burić ni bilo zraven. Na Bled je prišla zvečer, z Erjavcem je sedla za skupno mizo le na neformalnem zasedanju Pobude za jugovzhodno Evropo. Lobiranje se bo zdaj preselilo v New York, prihodnji teden bo zasedanje generalne skupščine ZN.
Za Slovenijo je hkrati najpomembnejše vprašanje, kam se bo umestila v nastajajoči novi geometriji Evrope. Razprava o prihodnosti in pozicioniranje v novi evropski konstelaciji – z Veliko Britanijo, ki odhaja, Francijo, ki je močnejša – sta zanjo življenjskega pomena.
Vsa pozornost je usmerjena k 24. septembru, po nemških volitvah in pretihi kampanji se Angeli Merkel napoveduje četrti kanclerski mandat. Vprašanje, pomenljivo za nadaljnjo evropsko integracijo, je, kakšna bo prihodnja vladna koalicija, najpomembnejša spremenljivka je rigidnost finančnih pravil, ki jih je krojil Wolfgang Schäuble. Spomladi je impozantno zmagal Emmanuel Macron, z jesenjo prihajajo za francoskega predsednika velike preizkušnje na domačem in evropskem prizorišču. Evropi je vdihnil nekaj življenja, kmalu so njegovi golistični vzgibi ohladili prenekatero navdušenje.
Za Veliko Britanijo, njeno vlado in javnost, bo september nemara mesec mučne streznitve. Dolgo je bila z eno nogo znotraj in z drugo zunaj Unije, poslej ne bo več mogla sedeti na dveh stolih. Poraz premierke Therese May na junijskih volitvah je spremenil razmerja moči, brexit je postal bolj problem za London kot za Bruselj. V zraku je veliko pričakovanja in bojazni, odločitve o prihodnji EU čakajo na začetek prihodnjega leta.
