Na slovenski kulturni praznik, bilo je minulo sredo popoldne, sem se udeležil zanimivega predavanja na newyorški New School for Social Research, nedaleč od znamenite Pete avenije. Gre za izjemno cenjeno visokošolsko ustanovo. V njenih okvirih je namreč pred desetletji delovala zdaj že legendarna University in Exile, kjer so nekoč študirali in tudi predavali mnogi znani evropski intelektualci, ki so v letih pred drugo svetovno vojno zbežali v ZDA pred nacizmom in fašizmom.

Tu je bila, denimo, Hannah Arendt pa Erich Fromm in Max Wertheimer. Pozneje je New School medse zvabila številne znane ameriške pisce, intelektualce in tudi filmske igralce. Tu so tako, denimo, diplomirali Tennessee Wiliams, Jack Kerouac in Marlon Brando. In tudi gost, ki je predaval v sredo, je bil precej znan: Tilmann Habermas, sin velikega nemškega filozofa Jürgena Habermasa. Tudi zato je bila predavalnica tistega poznega popoldneva polna do zadnjega kotička.

Tilmann Habermas si je izbral zanimivo temo. Govoril je namreč o življenjskih zgodbah skozi oči psihologa. Predavanje je bilo seveda izrazito strokovno, in zato morda tudi malce suhoparno, a dovolj izzivalno v trenutkih, ko se je dotaknil življenjepisov politikov. Habermasa je po svoje zelo impresionirala življenjska zgodba Baracka Obame. Ta v predvolilni kampanji leta 2008, ki jo je Habermas nekaj časa v živo spremljal v Atlanti, namreč nikoli ni skrival svojega etničnega in kulturnega ozadja. Podobno je po svoje ravnal tudi George Bush. Dan McAdams je Bushevo življenjsko zgodbo, denimo, predstavil kot tipično ameriško zgodbo o odrešitvi. O osvoboditvi od alkohola s pomočjo religije, kar je takrat vžgalo pri Američanih. Na žalost kar dvakrat, saj je Bush s svojo politiko pozneje povzročil veliko gorja v Afganistanu in Iraku ter popolnoma diskreditiral ameriško zunanjo politiko, ki si je zaradi svoje agresivnosti v svetu ustvarjala zgolj nove sovražnike, in ne morebiti nove prijatelje.

Habermas se v svojem predavanju seveda ni ukvarjal s politiko. Zanimala ga je predvsem življenjska zgodba per se. Vsak politik mora namreč v svoji biografiji pošteno razkriti vse podrobnosti, ki bi utegnile zanimati volivce. George Bush in Barack Obama sta v predvolilni kampanji, ko sta se borila za vstop v Belo hišo, to v resnici storila. Bush je priznal celo svoje pijansko obdobje. Toda to se dandanes v politiki dogaja vse bolj redko. Habermas je ob tem spomnil na teoretika Michaela Bamberga, ki opozarja, da imajo pisci političnih biografij v bistvu samo en cilj: kandidata za visoko funkcijo je treba predstaviti kot stabilno in zanesljivo osebnost, ki mu volivci lahko zaupajo. Zato so številne biografije vse bolj prirejene. Nekaterih negativnih epizod v njih namreč sploh ni več. In biografij v bistvu nihče ne dopolnjuje. Busheva je po dveh mandatih vojne proti terorju, ki je vzela najmanj milijon življenj, naravnost uničujoča. In tudi Obamova ni več tako prijazna, kot je bila nekoč, saj zdajšnji predsednik ZDA v bistvu dosledno nadaljuje politiko, ki jo je začel Bush. Niti Guantanama mu ni uspelo zapreti v tem mandatu …

Podobno umazana je biografija Freda Goodwina, nekdanjega prvega moža britanske Royal Bank of Scotland (RBS), ki si je zaradi svoje odličnosti v bančnem poslovanju leta 2004 prislužil celo viteški red (odlikovala ga je kraljica Elizabeta II.), kriza pa je pozneje razkrila, da je bilo te odličnosti v različnih finančnih čarovnijah v bistvu zelo malo. Banka bi namreč propadla, če je ne bi država izvlekla iz prepada. S 45 milijardami funtov vrednega rešilnega paketa. Zato so se v Britaniji odločili, da Sir Fred Goodwin ne bo več vitez. Zgodbo o odvzemu te časti je Wall Street Journal objavil na prvi strani ravno na dan, ko sem letel v New York. Toda v obširnem članku ni bilo niti besede o tem, da bi moral »vitez« Goodwin zaradi svojega malopridnega ravnanja pravzaprav končati v zaporu. Odvzem častnega naziva je namreč bistveno premila kazen za ravnanje, ki je v bes in bedo spravilo na milijone varčevalcev.

Habermasovo predavanje o življenjskih zgodbah politikov in padec Goodwinove odličnosti imata po svoje veliko opraviti s Slovenijo. Za amnezijo v življenjepisih namreč hudo trpijo tudi številni slovenski politiki. Tisti, ki so si roke umazali s preprodajanjem orožja, z izbrisom 25.000 ljudi (ki so bili zaradi tega pahnjeni v pravno in socialno smrt), z incidentom v Depali vasi, s pritiski in čistkami v medijih, z mahinacijami v zvezi z nakupom nepotrebnih patrij, so zdaj namreč znova v vladi in na ministrstvih. Zgoraj našteta poglavja v njihovih življenjepisih preprosto ne obstajajo. Vse biografije so čiste kot solza in vsakršno omenjanje dogodkov iz nedavne preteklosti je seveda zgolj umazano natolcevanje …

Mož iz ene od zgodb Bertolta Brechta je po dolgem času znova srečal Gospoda K. in ga pozdravil z naslednjimi besedami: »V vsem tem času se sploh niste spremenili!« »Oh!« je vzkliknil Herr K. in opazno prebledel … Pri nas se bledica in rdečica ne prime nikogar. Nekdo, ki je katastrofalno vodil dve različni ministrstvi, postane minister še tretjič. Ne po Brechtovem, ampak po Švejkovem načelu, ki je svojega polkovnika nekoč glasno opozoril: »Gospod polkovnik! Če ga boste še naprej tako lomili, bodo iz vas naredili še ministra …!« Za amnezijo v življenjepisih namreč hudo trpijo tudi mnogi slovenski politiki.

Helmut Kohl in George Bush starejši Foto: EPA