Armstrong, vrh ledene gore

Včeraj sem prebiral odzive na odločitev ameriške protidopinške agencije (USADA), da Lanceu Armstrongu odvzame sedem zmag na Touru. Zadržanost z nekaj izjemami me ni presenetila, ker Američan ni priznal ničesar, zmage pa mu lahko po črki športnih zakonov (pravil) odvzameta le mednarodna kolesarska zveza in častno športno razsodišče v Lozani. Vprašanje je tudi, kako neizpobitni in trdni so dokazi, ki temeljijo na inkriminiranih krvnih testih v zadnjih dveh letih Armstrongove kariere (končal jo je 2010) ter pričanju desetih, menda nekdanjih klubskih tovarišev.

Meni nekaj v vsej tej zgodbi o zavrnitvi pričanja v slogu JB Tita, »tega sodišča ne priznavam«, ne gre skupaj. Z Armstrongom, ki sem ga spoznal na SP leta 1993 v Oslu, sem se večkrat pogovarjal. Besede vdaja ni nikoli omenil, kaj šele, da bi dvignil roke, če je menil, da ima prav. Prej kot prijazen je bil skrajno ciničen, kakor ga je opisal njegov največji kritik med novinarji, Britanec David Walsh. Sprašujem se, kakšne močne adute ima v rokah ameriška agencija, da ga je (če je) »prisilila«, da je po dopinških pravilih z zavrnitvijo zaslišanja neposredno »priznal krivico« in se odrekel naslovom, oziroma kaj ima Teksačan za bregom.

Veste, kdo so Andrej Kivilev, Georg Totschnig, Christophe Moreau, Iban Mayo in Laurent Dufaux? To so kolesarji, ki so v času Armstronga na Touru osvajali četrta, šesta in celo osma mesta in niso povezani z dopingom. Morda bodo celo postali zmagovalci najbolj prestižne dirke na svetu, če bo svetovna protidopinška agencija dosledna in bo v slogu USADA črtala z zmagovalnega odra vse (od Ullricha do Bassa), ki so ali so domnevno uporabljali prepovedana sredstva. Če ostanem pri kolesarstvu, se sprašujem, kaj bo z velikani francoske pentlje Eddyjem Merckxom, Bernardom Hinaultom, Miguelom Indurainom in Jacquesom Anquetilom, za katere sem velikokrat iz »zanesljivih virov« njihovih sodobnikov slišal, da so bili globoko vpleteni v doping. Takrat je bila to vsesplošna praksa. Bodo tudi njih izbrisali in postavili na smetišče zgodovine? Če je Armstrong jemal prepovedana sredstva, jih je zagotovo tudi večina njegovih sodobnikov, ker je bila to pač praksa v osemdesetih in devetdesetih letih, malo manj v novem tisočletju. Za to trditev so dokaz številni dopinški škandali, predvsem pa vpleteni trenerji, zdravniki, razpečevalci in seveda proizvajalci (farmacevtska podjetja), ki se jih bolj ali manj obrobno omenja, so pa glavni krivci, da se zlo še naprej nezadržno širi in je ves čas pred dopinškimi lovci.

Popravljati športno zgodovino na podlagi sodobnih spoznanj in tehnologije za petnajst let nazaj se mi zdi nehigienično. Predvsem zaradi tega, ker je šport tako dinamičen, da v spominu ostanejo le veliki trenutki slavja. Armstrongu jih nihče ne more vzeti. Bosta kolesarstvo in z njim svetovni šport bolj verodostojna, če bodo k sramotilnemu stebru postavili zgolj prežvečenega Američana, ne pa vseh njegovih sodobnikov? Prepričan sem, da ne. Strinjam se z razmišljanjem francoskega zdravnika in bojevnika proti dopingu Jean-Pierra de Mondenarda, ki je med drugimi objavil knjigo Nogomet, svetovni šampion dopinške omerte, da je pravo vprašanje, kaj boj proti dopingu sploh prinaša. To, da Armstrongu vso kariero niso mogli pri 500 analizah dokazati jemanja prepovedanih sredstev, zdaj pa Američani z nekaterimi »pričami« ugotavljajo, da se je dopingiral, je po svoje dokaz, da je boj proti dopingu z metodami odkrivanja neverodostojen in zgolj del donosnega športnega posla, ki se bogato hrani le z velikimi ribami. Lov za dopingiranim Armstrongom se je dotaknil le vrha ledene gore. In tu je glavni problem.