Tiskane izdaje
Kaj povezuje kraljico Viktorijo, Elizabeth Taylor, Diane von Fuerstenberg in Kristen Bell? Vsaka od njih je zasnubila svojega moža ... vsaj enega. Niso čakale, da iz žepa povleče prstan in poklekne z vprašanjem na ustnicah: »Se boš poročila z mano?«
Kraljica Viktorija je zaprosila princa Alberta, ko se je vrnil z lova. Elizabeth Taylor je svojemu drugemu možu Michaelu Wildingu navrgla vprašanje o poroki med snemanjem filma Mesto pod soncem. Diane von Fuerstenberg je Barryja Dillerja, ki je bil prav tako mož številka dve, poklicala po telefonu in mu namesto rojstnodnevnega darila ponudila poroko. Kristen Bell pa je svojemu dolgoletnemu partnerju prek twitterja poslala sporočilo »bi se poročil z mano?«, šele potem ko je Kalifornija istospolnim partnerjem omogočila enakopravno poroko. Iz solidarnosti do njih sta se namreč dogovorila, da poroko odložita do tega trenutka.
Nobena od njih ni tega storila 29. februarja, ki je v nekaterih kulturah dan, ko imajo ženske pravico, da si izberejo partnerja. Ni bilo potrebno, da se opirajo na legendo, ampak na svobodo svoje ženske volje in sveto samostojnost ljubezni.
Legenda pravi, da je irska nuna in svetnica Brigita iz Kildareja potožila svetemu Patriku, da morajo ženske čakati na moške, da se lahko poročijo. Zato je določil 29. februar za dan, ko lahko ženske zasnubijo moža.
Kako velikodušno.
A vseeno zelo pomembno, če imamo v mislih ženske, ki so jih na silo poročili z moškimi, s katerimi nočejo živeti, ki so posiljene, če se hočejo temu upreti, in ki so bile ubite, če so se odločile, da odidejo iz takšne zakonske zveze. Še danes se to dogaja, in to ne prav daleč od nas.
Najmanj tisoč Pakistank (nekatere od njih niso starejše od 12 let) je v državi, ki se tako ponaša s svojo civilizacijo, na leto prisiljenih v poroko. Veliko takšnih primerov je tudi v najbolj obljudeni demokraciji na svetu – Indiji. Skrb zbujajoče pa je tudi število prisilnih zakonskih zvez in s tem povezanega nasilja v Evropi, Ameriki in Afriki.
Zato je 29. februar lahko povod za razmišljanje o tej svobodi, kateri ne smemo dovoliti, da obrne hrbet lastni prihodnosti. Na ta dan je treba razmisliti vsaj o tistih ženskah, ki jim je nedosegljivo tisto, kar je za mnoge od nas že tako dolgočasno normalno.
Daleč sežejo težke misli, ki jih spodbudi prestopni februar. Grozljivo je, da dobrih petnajst let po začetku novega tisočletja človekove pravice mažejo z blatom diskriminacije, ksenofobije ali pa tiste vrste nacionalizma, v katerem nobena enakopravnost ne more preživeti hipokrizije zmanipulirane ideje o pripadnosti.
Prestopno leto je. V njem je en dan več, posvečen ženski pravici, da rečejo »bodi moj«. Pa čeprav samo po legendi.
Ne morem si kaj, da ne bi pomislila na Zsa Zsa Gabor, ki v svojem stotem letu leži v bolnišnici v kritičnem stanju in se bori za življenje. Ob njej je soprog Frederic, princ Anhalta. Zasnubila ga je točno pred tridesetimi leti, kakor vsakega od svoji osem predhodnih mož. »Zelo sem staromodna,« je nekoč povedala. »Ne dovolim, da me moški izberejo.« Če to prenesemo na preostale dni v letu, je treba ponoviti iste besede. Bodimo zelo staromodni. Ne dovolimo revoluciji, da nas izbira, ampak jo mi spodbudimo, vsaj dokler lahko še izberemo enakopravnost in humanost za večne partnerje naše dobe.
