Azija ženskega spola: Prava tema politike

Grozen je svet, v katerem življenje posnema roman. Grozljiva je podobnost med Pakistanko, ki so jo prejšnji mesec kamenjali pred sodiščem v Lahoreju, in Farzane, soprogo Hassana, enega glavnih likov romana Tek za zmajem Khaleda Hosseinija.

Obe sta bili usmrčeni na enak način. Žensko v romanu so Talibani pretepli, ker je na tržnici govorila malce glasneje (govorila je z gluhonemim človekom), nato so jo pred njeno hišo ustrelili v prsa. Resnično osebo, Farzano Parveen, so člani družine kaznovali, ker se je omožila proti volji očeta in bratov. Tako v romanu kakor v resničnem življenju se je pokazalo, kako brez vrednosti je življenje v skupnostih, kjer ubijajo ženske brez zaščite.

Seveda se je ob grozljivi smrti 25-letne Pakistanke dvignil medijski prah. Oglasili so se ugledni pakistanski intelektualci, ogorčeni, da se »uboji iz časti« vrstijo, kot je zapisala novinarka Rabia Mehmood, kakor epidemija. Povedala je, da v enem tednu zabeležijo dva do tri umore žensk, včasih niti ne gre za umore iz časti. Člani moževe družine zažgejo ali ubijejo ženo preprosto zato, ker ni priskrbela dovolj dote. Oglasili so se tudi tisti, ki jih skrbi, da bo Farzanin primer razmazal svež madež po islamu in upravičil razmišljanje velesil, da je treba s še eno vojaško intervencijo rešiti muslimanske ženske. Nikjer pa ženske niso bolj ogrožene kot na destabiliziranih konfliktnih območjih, kjer se nasilje meša z revščino in se hegemonija spopada z vero.

Ne gre samo za islam. Sočasno, ko je na ulici v Lahoreju umirala Farzana, sta bili v indijskem Utar Pradešu posiljeni dve sestrični, stari 14 in 12 let. Potem ko so našli njuni trupli obešeni na mangovem drevesu, se je znova razvnela razprava na temo, ali je posilstvo zločin in ali je smrtna kazen primerna za »dečke, ki včasih zaidejo na kriva pota«.

Po vsem svetu so prav v tem trenutku ogrožena ali odvzeta ženska življenja: ni pomembno, ali gre za Nigerijo, kjer ima Boko Haram v ujetništvu več kot dvesto deklet, ki so »grešne« zato, ker se šolajo, ali za Kalifornijo, kjer je mladenič s psihološkimi motnjami vzel življenje šestim dekletom iz maščevanja, ker so ga zavrnile. Tudi ni toliko pomembno, ali gre za sistemsko nasilje nad ženskami ali samo za posamezen incident, motiviran s sovraštvom do žensk. Vsak tak primer namreč na svoj način priča o neobvladanem seksizmu in globoki diskriminaciji, ki ji je treba posvetiti vso pozornost.

Nekdo je izvrstno opazil, kako je skrajni čas, da vprašanje teptanja ženskih pravic postane osrednja tema zunanje politike vseh držav, ki verjamejo, da je mogoče narediti svet boljši. Porazgubile so se niti človekovih pravic, energija se je porazgubila na milijon strani, zato je postalo nesmiselno zahtevati od Kitajske, da iz zaporov izpusti disidente. Očitno je svet bolj grešen, kakor bi se to dalo sklepati po logiki politične ureditve. Prav gotovo ni države, ki ji ne bi mogli česa očitati, še posebej glede žensk. Treba je zapreti roman in usodo resničnih Farzan postaviti na diplomatsko mizo. Tako se bodo v zunanjo politiko vrnile prave vrednote, o katerih imajo vsi veliko razlogov, da o njih razmišljajo.