Azija ženskega spola: Škarje za ravnatelja

O kakšnih človekovih pravicah govorimo, če ostajamo ravnodušni ob spolnih zlorabah otrok?

Objavljeno
09. marec 2014 17.50
Posodobljeno
10. marec 2014 08.00
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Ko je Ye Haiyan začela kampanjo proti ravnatelju šole, obtoženemu, da je posilil šest učenk, starih od 12 do 16 let, se je kitajska država spravila nanjo. Državi ni ugajal transparent, na katerem je pisalo: »Ravnatelj, odpelji v sobo mene, učence pa pusti pri miru!«

V njenem rodnem kraju Bobaiju so izzvali incident in jo aretirali, ker naj bi poškodovala tri ženske, ki so vdrle v njeno najeto stanovanje. Ko so jo izpustili, jo je lastnik hiše vrgel iz stanovanja. Javnost ni imela posluha za njene radikalne oblike protestov proti nasilju nad ženskami in deklicami – in Ye je v svojem boju za enakopravnost spolov ostala sama. Tako kot se to pogosto dogaja v družbah, kjer vlada moška morala.

To se je dogajalo lani, vendar v nobenem od obširnih poročil o delu vlade, gospodarski rasti in družbenem razvoju, ki so jih te dni predložili na zasedanju najvišjega zakonodajnega telesa, niso namenili niti ene same vrstice vprašanjem ogroženih žensk, pogoste pedofilije in družinskega nasilja.

Ko je Evropska unija prejšnji teden objavila poročilo o nasilju nad ženskami v njenih 28 članicah, je imelo to dvojni učinek. Po eni strani so strah zbujajoče številke sprožile alarm. Ko pa so po drugi strani vladajoči v Kitajski ali v Indiji prebrali, da tudi v civilizirani Evropi 68 odstotkov žensk doživi določeno obliko spolnega nadlegovanja od trenutka, ko dopolnijo 15 let, ko so izvedeli, da je ena od 20 Evropejk posiljena in da na Danskem, Finskem in Švedskem skoraj polovica žensk doživi katero od fizičnih ali spolnih nadlegovanj, so seveda pomislili, da to očitno ni le problem Azije. In tako kot se odgovornost za onesnažen zrak prelaga z enega konca sveta na drugega, tako se tudi glede nasilja nad ženskami vzajemno pogledujejo čez rame v porogljivem pričakovanju, da bodo problem najprej začeli odpravljati tisti, ki se imajo nasploh za bolj moderne, bolj demokratične in bolj ozaveščene.

Absurdno je, da se tudi evropske države ponosno sklicujejo na svojo kulturo, nato pa, ko gre za odnos do žensk, tako Vzhod kot Zahod enako porazno padeta na izpitu civilizacijskega napredka. Mar obstaja očitnejši dokaz proticivilizacijskega trenda od posilstva? Kako naj nasploh verjamemo v napredek človeštva, če nekdo poleg nas še danes pretepa žensko? O kakšnih človekovih pravicah govorimo, če ostajamo ravnodušni ob spolnih zlorabah otrok?

Kje je rešitev? Profesorica univerze Sun Yat-sena v Kantonu Ai Xiaoming se je slekla do golega in si na prsi napisala: »Vzemite mene, pustite Ye Haiyan pri miru!« Takšna se je fotografirala in to z velikimi škarjami v roki. Te delujejo grozeče, saj so ostre in zašiljene. Vendar pa ne ponujajo odgovora na vprašanje, kako ustaviti nasilje, o katerem si vse premalo ljudi želi govoriti v poročilih, ki se ukvarjajo z vsemi mogočimi stvarmi. A nikoli s številkami, ki govorijo o posiljenih, pretepenih in trpinčenih ženskah. Še manj o zavesti tistih, ki počnejo vse te zločine.