Tiskane izdaje
Prejšnjo sredo se je pred japonskim veleposlaništvom na 1211. protestu – potekajo že od leta 1992 – zbralo nekaj sto Južnih Korejk. Protestirale so v imenu 46 nekdanjih »žensk za tolažbo«, ki so še danes žive, prav tako pa tudi v imenu od 100.000 do 200.000 tistih, ki so že umrle. Nekatere so zaradi okužb in ran umrle že med vojno, nekatere pa zaradi bolezni in starosti po vojni.
Južnokorejske ženske so vsa ta leta protestirale zaradi nezadovoljstva z japonsko vlado, ki ni hotela priznati, da je to bil velik zločin. Prejšnji teden, ko je bilo končno izrečeno opravičilo in obljubljen sklad v vrednosti 8 milijonov dolarjev, iz katerega bodo izplačali nekakšno zakasnelo odškodnino za neizmerne muke, so odšle še enkrat protestirat. Zato, ker ni nihče vzpostavil stika s katero od nekdanjih »žensk za tolažbo« in ker jih ni nihče vprašal, kaj sploh hočejo. Pa tudi zato, ker je »dokončna in nepovratna rešitev« tega velikega vprašanja čisti politični kompromis.
Od trenutka, ko je leta 1945 Japonska kapitulirala, do zdaj je preteklo že veliko vojn. V vsaki je bilo posiljevanje eno od orožij, pa naj je to bila neodvisnost Bangladeša, odcepitev Čečenije, preureditev Afganistana, razdelitev Sudana ali razdelitev Balkana. Vojaki so posiljevali civilistke: odrasle ženske, dekleta in neredko deklice. Včasih zaradi čiste bahavosti, včasih zaradi poniževanja pokorjene etnične skupine. Spet drugič pa zaradi nacionalistično motiviranega etničnega čiščenja in širjenja ozemlja.
ZN so potrebovali veliko časa, da so šele leta 2008 sprejeli resolucijo, v kateri je jasno zapisano, da je »posiljevanje in vsaka druga oblika seksualnega nasilja vojni zločin, zločin proti človeštvu ali sestavni del genocida«. Vendar se posiljevanje kot sredstvo vojskovanja in osvajanja nadaljuje in mu tudi 21. stoletje ne more stopiti na rep. Kot da bi se sprijaznilo s tem, da je psihopatska stran človekovega bitja del velikih političnih, etničnih, verskih ali ideoloških spopadov. Za vse, kar v naši dobi obremenjuje svet, iščemo korenine v preteklosti, vzroke pa v sodobnih odklonih. Tako bi lahko tudi »ženske za tolažbo« povezali z nečim, kar obstaja že od nekdaj in je tudi zdaj tukaj, okoli nas, ter lahko strnemo v eno besedo: seksizem.
Seksizem se vrača v vsakodnevno življenje in politiko, splošno lingvistiko in morbidno etiko. Kakor da bi bili na nekakšnem časovnem vrtiljaku. Čeprav je minilo zgolj nekaj desetletij, odkar se je ta beseda prvič pojavila v študijah, ki so opozarjale na spolno določeno diskriminacijo ter vztrajale pri izrazu, ki se rima na »rasizem«, so se predsodki o ženskah zopet pojavili na svetovnem odru.
Kakor da so vse civilizacije padle na izpitu, napredek pa je udaril z glavo v Veliki kitajski zid. Seksistični predsodki so se legitimno vrnili v politične kampanje (samo poslušajmo, kaj govori Donald Trump, pa ga nihče sodno ne preganja), isti zločin pa se ponovno dogaja na verskih pohodih (poglejmo si samo »neverne sužnje«, ki jih snovalci islamskega kalifata lahko po mili volji posiljujejo).
Kako stopiti na rep seksizmu? Menim, da tega ni treba pojasnjevati. Zopet moramo začeti od začetka.
