Azija ženskega spola: Trpljenje v izgnanstvu

Svet obravnava volitve v Burmi kot velik preizkus azijske demokracije. Vse kamere so usmerjene v Aung San Su Či in mnogi so jo še pred preštevanjem glasov razglasili za moralno zmagovalko. Voditeljica opozicije in simbol upora proti vojaški diktaturi je na vsakem koraku živ dokaz za to, kar hoče njen narod. Spremembe. Svobodo. Prihodnost.

Te tri besede ponavljajo tudi begunci, ki jim je zmes usode in politike odvzela pravico do normalnega življenja. V devetih begunskih taboriščih, ki so bila postavljena pred tremi desetletji vzdolž meje med Burmo in Tajsko, jih še vedno živi preko 120 tisoč. Več kot 80 odstotkov je pripadnikov ljudstva Karen, ki so pobegnili pred ubijanjem, posiljevanjem in sovraštvom. Vsi so bili primorani zapustiti domove, v katere se je naselila beda, ki jo je povzročilo to zlo. Pravica do obstoja. Svoboda. Prihodnost.

Pred volitvami v Burmi te besede izrekajo tudi pripadniki ljudstva Rohingja. Najmanj 140 tisoč jih je bilo prisiljenih pobegniti, pogosto čez morje, ki jih golta kot obredne žrtve. Tisti, ki se dokopljejo do kopnega, so lahko srečni, pa čeprav je njihova sreča v tem, da jih bodo zasužnjili in jih prodal lastnikom bordelov, rudnikov ali ribiških ladij.

To so pravi izzivi za demokracijo, ki ima priložnost, da se po dolgem izgnanstvu vrne v Burmo. Prav tako pa pravo vprašanje za Aung San Su Či: kaj bosta ona in njena Nacionalna liga za demokracijo (NLD) v primeru zmage na volitvah storili za to, da se bo trpljenje teh ljudi končalo?

Ko sta Amerika in Evropa pred petimi leti burmanske generale potrepljale po ramenih, ker so iz hišnega pripora osvobodili »damo« z Nobelovo nagrado, sta imeli v mislih predvsem to, da je napoved demokratizacije znak za odpiranje novih vrat biznisu. Vsi so pohiteli na deviško tržišče, pojem demokracije pa je bil ponovno prepojen z dolarji, evri in milijardnimi vlaganji. Kot da je dobiček nekakšno politično čistilo, ki bo počistilo vse razloge za to, da je Burma, ki je etnično in kulturno zapletena ter zgodovinsko in civilizacijsko barvita, sploh padla v železne roke vojaške hunte.

Vendar pa bi morala demokratizacija države, kakršna je Burma, predvsem pošiljati sporočila o večji humanosti, resnični enakopravnosti in resnični svobodi, ki je usmerjena k človeku, ne kapitalu. Kakšen smisel ima zamenjava vrha oblasti, če pa bodo Kareni, Rohingje in ostali begunci ostali v taboriščih vzdolž meje z državo, ki jim na volitvah, ki so »demokratične«, ni dala niti pravice glasovati.

Evropa je kontinent demokracije, a se je tudi ona upognila pod pritiskom trpljenja izgnancev iz držav, ki jih lahko skupno imenujemo pas sodobne katastrofe. Burma bo šele postala demokratična, toda dama, Nobelovka in aktivistka, ki je velik del življenja preživela hišnem priporu, si ne bo zaslužila nikakršnega komplimenta več, če se ne bo posvetila problemu otrok, ki so rojeni znotraj območja z bodečo žico, in ljudi, ki so ujeti med zapuščenim domom in nejasno prihodnostjo, kakor tudi tistih, ki stopajo v majave čolne in se odpravljajo na pot brez cilja.