Azija ženskega spola: Velika skupna žoga

V Tokiu in Seulu je nogometna evforija za spoznanje popustila, ko sta obe državi v dosedanjih tekmah za svetovni pokal osvojili le po eno točko, v Pekingu pa se dogajajo čudne stvari, povezane z žogo, čeprav je Kitajska daleč stran od letošnjega prvenstva.

Moški je v bistroju umrl pred televizorjem, in to zaradi izčrpanosti, saj ni spal od začetka brazilskega nogometnega praznika, neki študent pa je skočil skozi okno, ko je ugotovil, da je stavil precejšnjo vsoto denarja na napačne reprezentance. Moral bi takoj staviti na ženske.

Med 16 ekipami, ki se bodo v Braziliji še naprej bojevale za prvo mesto, ni Azije, ko se bo točno čez leto dni žoga zakotalila po kanadskih nogometnih igriščih, pa bo na ženskem mundialu nastopilo kar pet azijskih reprezentanc. Od vseh petih pričakujejo, da bodo premagale vsaj prvo oviro. Najmanj tri azijske ekipe že veljajo za morebitne finalistke. Ženske v Aziji znajo zabijati gole. Ni težko pojasniti, zakaj so nogometašice na Kitajskem, Japonskem, v Južni Koreji, na Tajskem in tudi v Avstraliji boljše od svojih moških kolegov. Konkurenca je resda manjša, saj šteje FIFA 207 moških ekip in le 124 ženskih, a je ključ kljub vsemu v nečem drugem.

Azijski ženski nogomet je pravzaprav odgovor na vprašanje, »zakaj ne bi tega počele tudi ženske«. Tako kot se je izkazalo, da so Kitajke pogosto boljše menedžerke, kadar imajo priložnost opravljati delo, sicer »rezervirano« za moške, tako kot je Park Geun Hje uspešna predsednica južnokorejske države, ki ji še nikoli prej ni vladala ženska, in kot je Ajaka Šiomura, poslanka v japonski skupščini celo premiera Šinza Abeja pripravila do tega, da se opraviči za seksistične komentarje poslanca njegove Liberalno-demokratske stranke, ki ji je, medtem ko je pojasnjevala težave ob rojevanju in vzgoji otrok, navrgel, da je zanjo »najbolje, da se čim prej poroči«, tako tudi nogometašice z goli sporočajo: »Nismo enake kot moški – smo boljše!« In to veliko boljše.

Ne vem, ali bo predsednik Xi Jinping prihodnje poletje v Kanadi enako strastno navijal za svojo državo, kot je v Braziliji Angela Merkel, a če je ljubitelj nogometa, kot se govori, bi to zagotovo moral početi. Moral bi celo poskrbeti, da bi se v azijski nogomet nasploh vlagalo več denarja in truda, saj se na tem odprtem terenu ženske izvrstnosti rojeva sodobna azijska družba.

Velik del globalnih izzivov danes izvira iz Azije. In v večini problemov je v središču vprašanje žensk. Jim je dovoljeno hoditi v šole, se smejo poročiti po lastni izbiri, bodo ekonomsko neodvisne, bodo lahko samostojno odločale o svojem življenju? Od tega je odvisno, kakšni bodo Afganistan, Pakistan ali Indija, Irak, Iran ali Saudska Arabija. Potem ko so si ženske iz islamskih držav priborile pravico do tega, da lahko brcajo žogo z ruto na glavi, lahko pričakujemo, da se bo azijski ženski nogomet še hitreje razvijal. In prav je tako, saj je, v nasprotju z moškim nogometom, ženski nogomet manj razvpit, manj skorumpiran, manj nasilen, in to v vseh oblikah na igrišču in zunaj njega.

Neka nogometašica je morala nedavno zapustiti ekipo, ker jo je družina prodala moškemu v sosednjo državo, da je lahko plačala šolanje njenemu bratu. Ni pomembno, od kod je. To se ne sme dogajati. Žoga je ženskega spola. Globus je zgolj velika skupna žoga.