Tiskane izdaje
Podobno kot Janez Janša tudi jaz skratka nisem nasedel psihozi, ki je nepričakovano, a predvidljivo zavladala ob celi seriji alarmantnih člankov, pričevanj, izjav, da se (mladi) Slovenci, ki iščejo ugodnejše pogoje za delo in boljši zaslužek, tako rekoč masovno izseljujejo.
Brezbrižen pa glede tega tudi nisem mogel in ne morem biti. Zato sem se začel veliko pogovarjati in brati in počasi le prišel do bolj zmernega zaključka.
A naj začnem z diametralno nasprotnimi, celo že patriotskimi izjavami.
Pred tednom dni je bilo v Sobotni prilogi objavljeno polemično pismo. V njem je med drugim pisalo: »Normalni ljudje smo zmeraj sodili in še sodimo, da ostajamo zvesti kraju, kjer smo stoletja živeli in ohranjali svoj jezik.«
Nekaj dni pozneje pa sem na Air Beletrini prebral še bojevit blog, citiram odlomek: »Znano je, da je ljubezen do domovine najmočnejša na obrobju. A danes smo vsi, ki mislimo in stremimo, obrobje. In v nas se je, pa čeprav v rokah nikoli nismo držali slovenske zastave ter z desnico na prsih prepevali himne, zbudila narodna zavest. [...] Odpor je mogoč le, če ostanemo tu. Sicer bomo zapravili tudi tisto, kar nam je sploh omogočilo postati država: slovenščino, jezik, ki je tako velik, da se ga večina Slovencev nikoli ni naučila uporabljati. Zame ne bi bilo večje izgube od te.«
Namenoma nisem že takoj izdal, kdo je to rekel, ker sta si človeka tako različna. Avtor pisma je Boris Pahor, pisatelj, Tržačan, devetindevetdesetletnik, ki je v življenju izkusil skoraj vse, kar lahko človek prenese, avtorica bloga pa publicistka Manca G. Renko, zgodovinarka, štirikrat mlajše dekle, za katero se je življenje tako rekoč šele začelo.
Da ne bo pomote: kljub temu, da se z obema izjavama globoko strinjam in ju cenim, sam nočem obsojati nikogar, ki razmišlja, da bi šel drugam živet, ali celo dejansko emigrira. Kje bo živel in delal, je človekova svobodna odločitev. Če se nekdo odloči za življenje v domovini kot deželi, kjer se je rodil, izšolal in odrasel, to ne pomeni, da se je tako odločil iz patriotizma ali zapečkarstva ali da mu je z rožicami postlano. In če nekdo drug emigrira, to ne pomeni, da je internacionalističen apatrid in da je bilo življenje doma zanj nevzdržno.
Da vse več mladih strokovnjakov, izobražencev odhaja v tujino, ni noben razlog za paniko. Katastrofični komentarji, ki so spremljali statistične podatke, so bili po eni strani tipičen simptom slovenskega nagnjenja k samodestruktivnosti in samopomilovanju, po drugi pa pavšalističnega obsojanja političnih razmer, ki so do tega domnevno pripeljale.
Beg možganov? O čem pravzaprav govorimo?
Slovenci so talentirani, da tuje vsaj malo po svoje prevedejo in nazadnje iz te sprva skoraj neopazne pomenske razpoke naredijo célo dramo. Tak primer je prav beg možganov – v angleščini brain drain.
Drain pomeni odtekanje in je nekaj drugega kot beg. Beg implicira, da prihaja nevarnost, utelešena v Žigi Turku, in da je skrajni čas, da pametni ljudje spakirajo in na vrat, na nos zdrvijo tja, kjer dežujejo Baumgartnerji in si sploh vsi vse upajo, ker jim je položeno v zibko ali v predalček kabinske prtljage, in kjer se lahko po mili volji valjajo v davkoplačevalskem ali sponzorskem denarju.
Živimo v vsak dan bolj svobodnem, vsaj semipermeabilnem svetu, kjer je vsak dan bolj normalno, da se nekdo preseli iz države v državo, celo večkrat. Krivulje tudi dejansko kažejo, da je število ljudi, ki odhajajo delat kariero v tujino, (seveda počasneje) naraščalo že prej, še pred krizo in med konjunkturo. Seveda pa je za te migracije Slovenija pač občutljivejša, ker jih dojema kot demografsko, socialno, intelektualno, gospodarsko grožnjo.
Dojemanje izseljevanja kot grožnje je samo druga plat dojemanja priseljevanja kot grožnje. Hehe, saj veste: tujih nočemo, svojih ne damo.
Kljub temu mislim, da grožnja ni izseljevanje, temveč to, za kaj ljudi v Sloveniji izobražujemo. Namesto da bi jadikovali nad odhajajočimi – pa ne v tem smislu, da bi bili do njih brezbrižni, češ, naj grejo, kaj nas briga –, se raje vprašajmo, kako naj Slovenija absorbira današnjo in še tem bolj jutrišnjo aktivno populacijo.
Kako praktično uporabiti diplomante slovenskih fakultet, akademij? Vseh teh smeri, ki jih je vsak dan vedno več in na katerih je študentov marsikje preveč že danes? Kje bodo našli službe? Kakšna je korelacija med vsoto vseh profilov, ki jih iz leta v leto producirajo slovenske univerze, in delovnimi mesti v slovenskem gospodarstvu, javnem in privatnem sektorju ter v proizvodnji in storitvenih dejavnostih?
Ali z drugimi, še bolj grobimi, a konkretnimi besedami: kakšna je korelacija med profili, ki jih Slovenija rabi za to, da preživi kot država vsaj kolikor-toliko zadovoljnih državljanov, in ki jih rabijo posamezniki – diplomanti, magistri, doktorji, če tistih z nižjo izobrazbo niti ne omenjam –, da preživijo kot ljudje, ki si pač morajo služiti kruh?
Trdim, da se ljudje v precejšnji meri izseljujejo tudi zato, ker je v njihovem poklicu v Sloveniji gneča.
Eden od bistvenih razlogov je tudi negativna selekcija, ta najpogostejši način napredovanja in (samo)promocije. Toda glede na to, da se izseljujejo večinoma mladi, bi rekel, da ta ni glavni razlog za aktualne emigracijske trende. Slovencem se do tridesetega leta niti ne sanja, kaj vse so jim njihovi rojaki sposobni ušpičiti, če slučajno zaslutijo, da so nadpovprečno pametni, sposobni ali za povrh še manj prilagodljivi.
Seveda pa dopuščam možnost, da je mlada generacija bolj nepotrpežljiva od nas starejših in da ima tega sranja prej poln kufer.
Slovenija rabi natančno in konkretno futuristično analizo, v katero znanje se nam sploh splača investirati. Nekdo bo moral predvideti in izračunati, koliko ljudi v določenem poklicu rabimo v naslednjih desetih, dvajsetih, petdesetih letih glede na gospodarske in demografske trende in razvojno strategijo, in temu prilagoditi študijske programe. Verjetno se bo izkazalo, da nekaterih profilov preprosto ne rabimo ali pač kratko-malo nočemo.
Za dolgoročno preživetje se bo v Sloveniji do neke mere treba odpovedati svobodi. Če bo nekdo hotel študirati obskurno in abstraktno vedo, se bo pač moral izseliti v Ameriko. In grem stavit, da se bo takrat izseljevalo manj ljudi kot danes.
