Bi spremenili ustavo?

Najprej zato, kjer je sovpadla z novico, da se je ustavno sodišče že odločilo, ali bomo imeli referendum o penzijski reformi. Drugič, ker se časovno prekriva z novo koalicijsko krizo. Tretjič, nenavadno je, kako malo političnega realizma premore pobuda.

Najprej k odsotnosti političnega realizma. Če naj bi državni zbor spremenil ustavo, morata za predlog glasovati dve tretjini poslancev. Torej lahko pobudi za spremembo ustave nasprotuje največ 30 poslank in poslancev. Vlada te podpore v državnem zboru ne more dobiti. Enostavno ne bo šlo. SDS, največja opozicijska stranka, ima 27 poslank in poslancev. Torej potrebuje le štiri dodatne glasove. Ker je SDS v zadnjem desetletju na referendumih zmagovala pogosteje kot na volitvah, ni razloga, da bi privolila v ukinitev igrišča, na katerem praviloma zmaguje.

Objavljeni načrt ustavnih sprememb predvideva, da parlamentarna manjšina ne bi več mogla zahtevati referenduma. Sedanja parlamentarna manjšina nima niti enega pametnega razloga, da bi privolila v spremembo, ki ji jemlje pomemben politični vzvod. A ustavne spremembe so napovedane. To pomeni, da se bo zavrtela velika politična mašinerija. In vrtenje te velike mašinerije bo namenjeno zgolj vrtenju, ne pa spremembi ustavnega reda.

Predlagane spremembe si vendarle velja ogledati podrobneje. Kako bi se spremenilo politično življenje, če bi bili predlogi sprejeti? Ena od predvidenih novosti je povezana z zahtevano referendumsko udeležbo. Da bi bili rezultati referenduma veljavni, naj bi se ga udeležilo vsaj 25 odstotkov volilnih upravičencev. Od leta 1996 do danes smo imeli dober ducat referendumov. Udeležba je precej nihala – »pokrajinskega« referenduma se je udeležilo slabih 11 odstotkov volivk in volivcev, referenduma o vstopu v EU pa več kot 60 odstotkov.

Manj kot 25 odstotkov ljudi je prišlo še na lanski referendum o novem RTV-jevskem zakonu. Na prvi pogled se torej zdi, da bi se referenduma, če je vprašanje vsaj za silo relevantno, zelo verjetno udeležilo vsaj 25 odstotkov. A to ni nujno res. Če bi obveljalo, da je referendumski rezultat veljaven, ko se ga udeleži vsaj 25 odstotkov ljudi, bi lahko med predvolilno kampanjo navijali za tri možnosti: obkroži »za«, obkroži »proti« in »abstiniraj«. Poziv k abstinenci ne bi imel zgolj simbolnih učinkov, ki bi omajali prepričljivost rezultata, temveč dejanske učinke. Abstinenca ne zahteva nobenega napora.

Sedanja ustavna ureditev predpostavlja, da pripadnik ljudstva svoj košček oblasti dobi, če se nekoliko potrudi. Sprehoditi se mora do volišča. Predlagana novost košček oblasti namenja tudi tistim, ki tega sprehoda ne bodo opravili. Pomemben se zdi tudi predlog, da na referendumih ne bi smeli glasovati o davščinah. Na prvi pogled se zdi to logično. Kdo pri zdravi pameti pa bi se strinjal z višjim davkom?

A reči spet niso tako enostavne. Referendum ni pogruntavščina zadnjih dveh desetletij, temveč smo ga poznali že pred letom 1990. In na referendumih se je nekaj desetletij glasovalo o samoprispevkih. Samoprispevek pa ni nič drugega kot davčna dajatev, ki je pobrana s točno določenim ciljem. Denimo z gradnjo nove šole, gasilskega doma ali bolnišnice. Ali pa o novem asfaltu.

Od leta 1963 do leta 1990 se je v Sloveniji glasovalo o več kot 2500 samoprispevkih. Referendumi o samoprispevkih so (bili) pomemben del slovenske politične kulture. Pred letom 1990 je bila nekdanja oblast na voliščih kolosalno poražena vsaj enkrat – in to na referendumu, ki ga je ljubljanska socialistična zveza delovnega ljudstva sklicala ob koncu leta 1986. Rezultat referenduma je predstavljal popolno presenečenje – vsi samoupravni forumi so bili za dodatno obdavčitev, ljubljanski referendumski glas pa je bil odločno proti.

A ljubljanska referendumska polomija ni pomenila, da ljudje na splošno zavračajo samoprispevke. Nekaj mesecev kasneje je bila na referendumu v Mariboru izglasovana odločitev, da se ljudje strinjajo z dodatno obdavčitvijo. Z zbranimi dajatvami so zgradili porodnišnico.
Najbolj paradoksalno je, da je sedanja referendumska ureditev res zelo nenavadna, najbrž neprimerna. A ustave se ne spreminja z udarniškimi akcijami. Spreminja se jo z dolgotrajnim, pogosto mučnim iskanjem konsenza.