Tiskane izdaje
»Birokracija nedvomno misli, da je njena dolžnost povečevati uradna pooblastila, uradno poslovanje in število uradnikov, raje kot dati krila energijam človeštva; pretirava pri številu vladnih uradnikov, kot tudi poslabšuje kvaliteto njenega delovanja. Resnica pa je, da je profesionalna birokracija, čeprav se ponaša z videzom znanosti, precej neskladna z resničnimi načeli umetnosti poslovanja.«
***
To je pred že več kot sto leti zapisal Walter Bagehot, priznani angleški novinar, urednik, poslovnež in matematik, ustanovitelj priznane revije National Review ter eden prvih in po stažu najdaljših urednikov globalno vplivnega Economista, ki ga je ustanovil njegov tast James Wilson. Pod njegovim vplivom je revija razširila svoj vpliv še na politiko in pridobila velik vpliv tudi med odločevalci. Tak ugled ima še danes.
Modri odločevalci bi morali mnenja takih umov, kot je bil Bagehot, gotovo upoštevati.
Popolnoma brez birokracije seveda ne gre. Dokler je ta v službi uspešnega razvoja neke družbe ali države, še bolj pa njenih državljanov, je njeno delovanje koristno. A njen prvi problem je, da je po svoji naravi nagnjena k temu, da kmalu postane sama sebi namen in da se nezadržno kot prenapihnjeni balon širi na področja, kjer nima kaj iskati. V tistem trenutku pa njeno delovanje postane škodljivo za razvoj in blagostanje družbe. Tega se dobro zavedajo politiki v številnih gospodarsko najuspešnejših državah na svetu in jo imajo prav zato krepko pod nadzorom oziroma pametno zmanjšujejo njen obseg (lep primer so, denimo, ZDA, Irska, Velika Britanija, Singapur, Hongkong, Avstrija).
Drug velik problem birokracije je njena že kar legendarna odtujenost od realnih problemov ter potreb državljanov in gospodarstva. Birokrati se do državljanov pogosto vedejo kot neusmiljeni vladarji, nedotakljivi guruji papirologije, do podjetnikov pa celo kot razredni sovražniki, kar verjetno izvira še iz njihove vkoreninjene zgodnjesocialistične mentalitete, v skladu s katero sta bila podjetništvo in dobičkonosnost nekaj slabega, nemoralnega, neupravičeno izstopajočega (sic!). In to ob dejstvu, da smo prav državljani in podjetniki tisti, ki uradnikom že od nekdaj dajemo kruh. In smo edini, ki jim ga dajemo!
Prav to nezdravo miselnost bi bilo treba čim prej izkoreniniti in morda upoštevati iskrivo zamisel najpomembnejše državne uradnice na področju tehnologije v administraciji ameriškega predsednika Obame, Jennifer Pahlke, ki je pred kratkim brez dlake na jeziku dejala, da bi morali birokracijo – če želimo, da bo ta delovala v korist družbe, v kateri živimo, preprosto narediti – bolj seksi. Torej do državljanov in podjetnikov bolj prijazno, všečno, svežo, poletno. S prijaznimi, urejenimi, uslužnimi, šarmantnimi in estetsko oblečenimi uradnicami in uradniki. Podobno kot moramo v vsakdanjem življenju ravnati vsi, če želimo kaj doseči. Le tako lahko uspevamo.
Pravnoformalno v Sloveniji ni nobenih ovir, ki bi onemogočale prodor tujih investicij in tujega kapitala. Vendar je to le lepa fasada, videz, ki zelo vara. V resnici je Slovenija polna drugih, bolj prefinjenih preprek (»non-tarriff barriers«), ki nas v številnih segmentih uvrščajo na rep razpredelnice po merilu privlačnosti poslovnega okolja za tuja vlaganja.
Zadnje poročilo OECD o Sloveniji je v tem smislu že kar alarmantno. Slovenija je povsem na dnu držav EU po merilu konkurenčnosti (slabše je le še v Grčiji). Primerov nekonkurenčnosti je zelo veliko. Vnebovpijoč primer je, denimo, neučinkovitost konkuriranja tujih transportnih podjetij pri javnih razpisih za velike transportne posle.
Glavni vzrok za to je nenormalna razširjenost državnega lastništva podjetij in odlašanje s privatizacijskimi procesi, ki bi uvedli precej bolj zdrave, tržne pogoje poslovanja (kar kritiki utemeljeno pripisujejo predvsem dediščini večdesetletnega socialističnega, centraliziranega gospodarstva in očitnemu pomanjkanju politične volje za učinkovite spremembe na tem področju).
OECD je postregla s povsem konkretnimi podatki, ki dokazujejo, da državna podjetja poslujejo s precej nižjimi dobički kot zasebna (tako domača kot tuja). Pri dobavi plina in elektrike je produktivnost državnih podjetij nižja za kar 55 odstotkov od povprečja držav EU. Ironično – ne pa tudi presenetljivo, je to, da imajo prav zaposleni v teh sektorjih gospodarstva najvišje plače v državi. Moralo bi biti ravno nasprotno.
Podjetja, v katerih je tuji kapital, preprosto poslujejo bolje. To dokazuje podatek, da, čeprav je tuji kapital prisoten v le 4,5 odstotka vseh slovenskih podjetij, ta podjetja zaposlujejo kar 22 odstotkov vseh zaposlenih v podjetniškem sektorju, ti zaposleni pa prejemajo povprečno 12 odstotkov višje plače kot tisti v domačem sektorju.
Tuji vlagatelji se Slovenije izogibajo tudi zaradi vrste popolnoma nepotrebnih in nezdravih administrativnih ovir pri poslovanju podjetij. OECD, denimo, ugotavlja, da se pri nas država bistveno preveč vmešava v poslovanje podjetij, njeni nadzorni mehanizmi pa so preobširni in preveč kompleksni. Pohvaliti bi bilo treba uvedbo postopkov, v skladu s katerimi se je v zadnjih letih čas, potreben za ustanovitev podjetja (predvsem preko sistema VEM – »vse na enem mestu«), precej skrajšal. Naša država pa še vedno zelo pretirava pri pridobivanju najrazličnejših soglasij in dovoljenj pred ustanovitvijo podjetja, zato smo že dolgo deležni resnih kritik iz Bruslja.
Na tem področju se kot idealna možnost ponuja uvedba sistema »silence is consent« (molk je soglasje), ki ga predlaga tudi OECD, in skladno s katerim bi veljalo, da če upravni organ v postopku izdaje soglasij »nič ne reče«, velja, da soglasje daje. Na številnih področjih zdaj velja, da morajo državljani in podjetniki čakati pri vseh nadaljnjih postopkih, dokler na njihovo vlogo ne odgovori birokrat, ki pri tem neredko sploh ne upošteva rokov, ki mu jih sicer zapoveduje zakon o upravnem postopku. Za to zamudo pa navadno nikomur ne odgovarja.
Zelo bo treba poenostaviti tudi pravne posle, potrebne za registracijo lastništva, v Sloveniji namreč taki postopki povprečno trajajo kar 109 dni (za primerjavo: na Portugalskem en dan, na Nizozemskem 2–3 dni), in tudi postopke pridobivanja gradbenega dovoljenja, ki v Sloveniji povprečno trajajo komaj verjetnih 212 dni (za primerjavo: na Danskem in Švedskem ti postopki trajajo le dobra dva meseca).
Dokler se vse te stvari ne bodo opazno zasukale v pozitivno smer, bomo – žal – v očeh tujcev veljali za državo sicer marljivih, a nerazumno zaplankanih in ksenofobnih državljanov (in tudi politikov). In prav ta mentalna zaplankanost je za duševno zdravje državljanov najbolj škodljiva, saj jih dela negativistične, drobnjakarsko prepirljive in – majhne po duši.
