Tiskane izdaje
Poslanka SD je sebi, državnemu zboru, državljanom, medijem in nenazadnje tudi vladi potratila nekaj časa z vprašanjem, »ali [bo vlada ukrepala] proti tistim, ki so na državni proslavi [ob letošnjem dnevu državnosti] najprej poskusno prepevali himno in uporabili odlomke, ki jih zakon ne določa kot himno.«
Za kaj pravzaprav gre? Če sem prav rekonstruiral, je, prvič, pevski zbor še pred začetkom inkriminirane proslave za vajo zapel himno in s tem spravil prisotne v zadrego, ker so, kot se spodobi, vstali.
Mimogrede, nekaj podobnega se je nekoč že zgodilo: na začetku Evropskega meseca kulture leta 1997 je polna Gallusova dvorana, na čelu z najvišjimi predstavniki države, civilne družbe, cerkve in diplomatskega zbora, vstala ob avizu prireditve – misleč, da intonirajo Zdravljico. Seveda so bili ljudje v zadregi, vendar so pripetljaj s ščepcem smisla za samoironijo sprejeli z nasmeškom.
Petnajst let pozneje pa – tipično – cel cirkus s poslanskim vprašanjem in vladnim odgovorom, seveda ob medijski spremljavi.
Skratka, Potratinega vprašanja ne razumem najbolje. Če izvedba ali predvajanje himne velevata občinstvu, da jo iz spoštovanja do države poslušajo stoje, potem to velja v vsakem primeru. Če himno predvajajo ali izvajajo za vajo, potem naj pač občinstvo tudi stoji za vajo. Tudi spoštovanje je treba vaditi, se ga navaditi, priučiti, dokler ne bo samoumevno. Zakaj pa ne.
Drugega dela vprašanja pa tudi ne razumem. Ali gospa Majda morda misli, da je prepevanje integralne Zdravljice prepovedano?
Situacija je naslednja: 6. člen Ustave določa za himno Prešernovo Zdravljico (na Premrlovo melodijo) nasploh, ne da bi posebej specificirala konkretne dele besedila; šele 5. člen Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi iz leta 1994 natančneje določa sedmo kitico (»Živé naj vsi naródi«) za himno; to nekonsistentnost pa vlada v odgovoru Majdi Potrata razvozlava rekoč, da »[je treba] v primerih, ko zakon ni v celoti skladen z ustavo, spoštovati določila ustave«, in dodaja, da bi bilo treba zakon v izogib prihodnjim zapletom tudi novelirati; tega pa sicer ne namerava predlagati že letos.
Poslankino vprašanje je seveda legalistično nagajanje, da ne rečem pikolovstvo – kar priča o pomanjkanju pametnejših argumentov opozicije. Sklicevanje na zakon pri prepevanju Zdravljice ni nič drugega kot prepovedovanje Prešerna.
Potrata je v bistvu še hujša od Miklošiča: ta je cenzuriral samo dve kitici, ona bi jih pa kar sedem!
Mnoge zanimive in pomembne, četudi na prvi pogled ne najbolj usodne in urgentne debate, ki ta hip potekajo v Sloveniji, veljajo za ideološke teme. Toda pozor! Z oznako, da gre le za kulturni boj, jih ponavadi prezirljivo minimalizirajo tisti, ki jim zmanjkuje argumentov in ki si želijo, da bi obveljal status quo. Ne odpirajmo tega, naj ostane kot doslej, ne smemo se prepirati. Ponavadi to dela sedanja opozicija. In kako tudi ne bi, ko pa je prav te ideološke teme doslej krojila sama. Vladi pa narobe hodi, da se bolj praktičnim državljanom dozdeva, da je na svetu še kaj bolj pomembnega – kar seveda ni daleč od resnice.
Opozicijska poslanka je z očitkom vladi – no, pevskemu zboru – pravzaprav načela témo boga v državni himni. Četudi ni tega izrekla, je bil to podton njenega vprašanja. V njem govori o »nedopustnem izključevanju in poglabljanju razdruževalnih in ne povezovalnih sporočil«.
Vlada se je vljudno, četudi prozorno izmazala z naslednjim odgovorom: »[Če] pa poslanka kot poglabljanje razdruževanj misli na izvedbo himne, natančneje na [drugo kitico] Prešernove Zdravljice, ki omenja boga [in se glasi] ›Bog našo nam deželo, Bog žívi ves slovenski svet‹, potem vlada meni, da pesnikov blagoslov dežele in slovenstva v pesmi ne more poglabljati razdruževanj. Dejstvo je namreč, da evropski prostor [...] in kultura temeljita predvsem na krščanskih vrednotah in ne na vrednotah in simbolih ›revolucionarnega ateizma‹.«
Z odgovorom bi se lahko v celoti strinjal, če me ne bi motila omemba ›revolucionarnega ateizma‹.
Za začetek mi ni všeč, da je vlada sama uganila, kaj ji Potrata pravzaprav očita. Iz poslankine redundantne dikcije, kot da je morala za vsako ceno napolniti dva, tri stolpce v časopisu, to ni jasno razvidno, vsaj ne z jezikovno in pojmovno analizo. Poslankino vprašanje je kolikor-toliko razumljivo, če poznamo ponarodele konflikte med opozicijo in vlado, sicer pa očitki v njenem dopisu niso eksplicitni. Vlada ji je v bistvu nasedla in sprejela igro brez pravil – beri: argumentov –, namesto da bi Potratino pismo zavrnila kot nerazumljivo.
Poslanska vprašanja so tista, ki jih je treba brati dobesedno in legalistično, ne pa poezija!
Tako imenovani ›revolucionarni ateizem‹ (narekovaji so vladni, ne moji) je na nezavedni ravni morda res pripeljal do tega, da je v postsocialistični Sloveniji za himno obveljala sedma kitica Zdravljice. Ne smemo pa mimo dejstva, da je vlada formulirala odgovor tako, kot da je bil ›revolucionarni ateist‹ (tokrat so narekovaji moji) že sam Prešeren – kar pa je podobna misinterpretacija kot tista levičarska, da v državni himni bog ne sme biti omenjen, ker sta cerkev in država ločena.
Prešerna lahko interpretira vsak po svoje, vendar mu ne bo mogel do živega. Pesnik je pač nad politiko.
Toda to ne spreminja dejstva, da je posvetna, tuzemska Slovenija tako strašno dezindoktrinirana od krščanskega boga in božjega, da to sega celo daleč onkraj zdrave pameti solidnega in argumentiranega ateizma. Spornost Prešernove Zdravljice, konkretno druge kitice, za državno, nacionalno rabo je tipičen primer slovenskega posploševalskega antiklerikalizma kot domnevno ozaveščene, tako rekoč zakmašne, nedeljske civilne drže.
V Sloveniji ne ločimo med laičnostjo, ateizmom in brezbožnostjo. Pravilno in samoumevno je, da je država laična in da ima vsak posameznik pravico, da se odvrne od boga. A to še ne pomeni, da sta država in ateistični posameznik obvezno brezbožna. Ne. Brezbožnost je nekaj popolnoma drugega. To je zanikovanje in zavračanje vsega krščanskega ali če hočete svetega. Kar je v ljudeh božjega, je v vseh, tudi v ateistih in v laični družbi nasploh – le da mi temu pač drugače rečemo ali sploh nič ne rečemo. Neodgovorno pa je to zanikati. S tem družbo samo spuščamo z vajeti in cerkvi zbujamo skomine po konkretni rekatolizaciji. Laične družbe in ateističnega posameznika, kakršna poznamo, brez krščanstva sploh ne bi bilo, zato je zanikanje krščanstva tudi zanikanje samega sebe.
Na temo himne si v arhivu Sobotne priloge preberite tudi intervju Marijana Zlobca z Borisom Pahorjem (18.9.2010), kolumno Marka Crnkoviča (25.9.2010) in esej Dragana Božiča (3.11.2010).
