Boj leta: čigava bo Ilirija?

V zadnjih tednih sem dobil veliko namigov o velikanskih nogometnih premikih na Iliriji. Končno si Ljubljana kot glavno mesto s skoraj 300.000 prebivalci v majhni Sloveniji tako rekoč ne more dovoliti, da bi njeno nogometno zgodbo pisala le Olimpija. Ali pa tudi, ampak le ob konkurenci v mestu ali ob klubih, ki lahko opravljajo eno od dveh osnovnih nalog: vzgajajo igralce ali pa tekmujejo. Oboje bi, če bi imela kanček zdravega pogleda v prihodnost, v Ljubljani lahko opravila le Olimpija. Ali pa kakšen drug klub, ki bi ga vodil posebnež s polno malho denarja.

Šel sem po sledeh namigov in zadeva je dobila povsem drugo smer. Nogomet je bil v trenutku passé, v ospredju pa tisto, kar Slovenijo med drugim že vso samostojnost zabava in hkrati spravlja v obup – bitka za lastništvo nad nepremičninami. Športni center Ilirija v Zg. Šiški je eden od štirih v mestu, ki ni pod okriljem Javnega zavoda za šport Ljubljana. Drugi so še gimnastična ŠD GIB in ŠD Narodni Dom ter NK Šmartno (Tomačevo), vsi drugi športni objekti in zemljišča, namenjena športnim aktivnostim, ki so bila nekoč v upravljanju ali lastništvu ŠD, so po zakonu o športu nacionalizirani.

Zadeva z Ilirijo je zapletena. Nekoč stara in neugledna stavba, v kateri so bile tudi legendarna košarkarska dvorana in pisarne društev, je leta 2012 dobila novo bleščečo in večfunkcionalno podobo ter si jo je pod okriljem Športne unije Slovenije že prilastil Javni zavod. Nogometni štadion (in spidvej) z vadbenimi igrišči in delom okolice je še brez lastnika. Sodni postopek še ni končan. Zveza športnih društev Ilirija in MO Ljubljana se pogajata, čeprav je na prvi stopnji zmaga pripadla MOL. Toda dokumenti, ki so jih skrbno zbirali Ilirijani in naj bi potrjevali njihove trditve, da je ZŠD Ilirija nekoč (v obdobju bivše države) že odkupila zemljišče, o katerem se zdaj pravdajo, jeziček na tehtnici nagibajo na njihovo stran. Trenutno vlada »status quo«.

Razplet boja za Ilirijo bo v največji možni meri vplival na nogometni razvoj in ambicije zdajšnjih vodilnih mož ZŠD Ilirija in ND Ilirija, ki so sicer dobro situirani posamezniki s podjetniškimi ambicijami, a tudi lokalpatrioti, ki nekaj dajo tudi na tradicijo in zgodovino. Na drugi strani je lakomna mestna oblast, ki je Javni zavod spremenila v zbirališče in zatočišče svojih zvestih političnih ter ideoloških vojščakov (naših) in ne le vzornega upravitelja športnih objektov ter usmerjevalca in razvojnika športnih trendov v glavnem mestu.

Kam pelje Ilirijina zgodba? Mestni prevzem enega od zadnjih športnih simbolov mesta, ki je zaradi nenadzorovane tranzicije ves čas samostojnosti bil boj za preživetje, bržčas ne bi dvignil ravni športne kulture in bi, po tem, kar vidim, le še razširil korito za napajanje novih »naših«. Z ljubljanskega športnega zemljevida pa bi žal izginil še en domicil, ki bi ob ustrezni viziji lahko skrbel za naravno bazo, ustvarjal prijatelje športa ter zanesenjake. In vzgojil še kakšnega asa svetovnega formata več.