Tiskane izdaje
Po dveh tednih velike ofenzive na Mosul so se pripadniki posebnih enot iraške vojske prebili v vzhodni del središča drugega največjega iraškega mesta, kar še zdaleč ne pomeni, da je vojaška zmaga proti samooklicani Islamski državi v Mosulu in Iraku blizu. Vnaprej je bilo namreč jasno, da bo najlažje priti v Mosul iz vzhodnih predmestij, kjer so pred popolnim uničenjem večinoma živeli kristjani in Kurdi; tisti, ki so najbolj nestrpno čakali na posredovanje lokalnih, regionalnih in mednarodnih sil proti IS. A kljub temu so se najprej kurdske, nato pa iraške sile, počasi premikale prek vzhodnih frontnih črt proti mestu, ki je že dve leti in pet mesecev pod nazorom skrajne sunitske milice. Celotno območje je namreč prepredeno z minskimi polji in sistemom podzemnih rovov, napredujoče koalicijske enote pa so se ves čas soočale s samomorilskimi napadalci in avtomobili bombami.
Ko so iraški »specialci« s pomočjo koalicijske zračne podpore prišli na vzhodni breg reke Tigris blizu središča Mosula, so bili presenečeni. Resnejšega odpora IS v mestu – vsaj prvi dan – niso bili deležni. Nasproti se jim je postavilo le nekaj ducat borcev, večinoma najstnikov. Med spremljevalci bitke za Mosul so se razširile govorice, da je vodstvo Islamske države, ki je poleti leta 2014 tu razglasilo kalifat, zapustilo oblegano mesto in za seboj - tako kot, denimo, v Ramadiju, Faludži in Palmiri - pustilo le borce, ki se jim, »kanonfutr«, najlaže odpove. Lokalne najstnike in mlade moške.
Toda ugibanja o taktiki IS v obrambi Mosula - ali bodo skrajneži zapustili mesto ali se spopadli zanj s polno silo - bodo kmalu končana. Na zahodnem bregu Tigrisa namreč domuje sunitsko prebivalstvo, ki je IS po njenem prihodu v mesto sprejelo kot protiutež agresivni in hkrati nekompetentni šiitski vladavini iz Bagdada, ki je izkoristila od Združenih držav podarjeno in iz Teherana dodobra okrepljeno pozicijo moči za maščevalen sektaški pohod. Ravno odziv večinskega sunitskega prebivalstva, ki je kmalu spoznalo, kdo in kaj so v resnici pripadniki Daeša (arabski izraz za IS), bo ključen za (ne)uspeh ofenzive. Ta je kljub številnim vojakom in različnim vojskam za zdaj še vedno v embrionalni fazi, njeno nadaljevanje in morebiten razplet pa sta povsem odprta.
Tudi zaradi tekmovalnih in nasprotujočih si lokalnih, regionalnih in globalnih interesov. Ti so v prvi fazi ofenzive postali zoprno očitni. Iraške in kurdske sile imajo v Mosulu, denimo, istega sovražnika, a drugačen cilj. Kurdi se borijo na svojem, iraški vojaki na tujem terenu; konflikt se stopnjuje in napoveduje prihodnost. Krepi se tudi konflikt uradne Ankare, ki si želi večje (velike) vloge v ofenzivi in predvsem v prihodnosti Mosula, ter uradnega Bagdada. Vroče je tudi na ameriško-iranski črti: tudi tu je »sovražnik« isti, cilji pa drugačni. Saudska Arabija in Katar, glavna pokrovitelja sunitskih milic in terorizma (ne le) na Bližnjem vzhodu, ne bosta več dolgo prenašala šiitskega (iranskega) pohoda prek Mosula in Alepa do Sredozemlja.
IS je v tej zgodbi – kot že ves čas – le podizvajalka.
