Tiskane izdaje
Tako kot je treba ločiti pleve od zrnja in zlo od dobrega, je nujno izpuliti laž iz resnice.
Francoski predsednik Emmanuel Macron se je odločil, da bo zakonsko prepovedal lažne novice, predvsem v predvolilnem času da za »fake news« ne sme biti mesta v spletni medijski goščavi. Novico o svoji nameri, ki, če se pošalimo, ni lažna, zato pa se mnogim dvomljivcem vnaprej zdi kot nemogoč boj z mlini na veter, je objavil v sredo, ko je, med drugim, dejal, da je treba »dognati, kako z vsemi razpoložljivimi pravnimi sredstvi zaščititi demokratično življenje in pošteno politično debato«.
Ko Macron napoveduje vojno postresničnosti, precej dobro ve, o čem govori. Tudi sam je šel skozi kampanjo, v kateri je kleveta odrivala resnico. Na intimni ravni so ga zapekle zelo konkretne izmišljije o istospolni usmerjenosti, politično pa tudi vemo, koliko je zdaj ob že malone vsakih volitvah propagandnega spodkopavanja. Predvsem Rusi, kakor se širi »urbani mit«, vtikajo svoje prste v malone vse, čeprav najbrž ne le oni: zato je francoski predsednik zdaj pokazal s prstom predvsem na RT in Sputnik, ki sta »posegala tudi v francosko predsedniško kampanjo in širila lažno propagando«.
Zato bo po sprejetju zakonodaje proti lažnim novicam vsaj v Franciji menda pričakovati, da bodo spletne platforme »skrbele za transparentnost, posebno pri sponzoriranih vsebinah, ki naj bi jih bilo čim manj in katerih finančni vir bo moral postati javen«. Ne pa, da je zdaj, kot trdi Macron, mogoče za »nekaj deset tisoč evrov« zakotaliti v virtualno življenje popolno laž in pri tem - v dobi, ki ni, če smo malo provokativni, samo poresnična, ampak precej tudi ponovinarska, saj se (lažne) informacije prevzemajo in v različnih jezikih nemudoma (strupeno) razširijo kot hišne gobe - ostati docela anonimen. Čas po resnici je treba zavrteti nazaj v dejanskost, tako kot je vedno ključno tudi po informacije k prvemu viru, ne pa se zadovoljevati s tistimi iz n-te roke. Novinarska deontologija kliče vedno znova po svežem premisleku, ima prav Macron.
Vojna je napovedana, cilj - pot do njega naj bi stroka in politika natančno analizirali v nekaj tednih - je narediti kolikor toliko informacijskega reda v Franciji morda že do konca leta: kar pomeni pravno doseči, recimo, »izbris problematičnih lažnih vsebin in v skrajnem primeru onemogočiti dostop do spornih spletnih strani«. Ali še drugače: uradni Pariz se je odločil, da bo stopil na prste vsem skušnjavcem doma in na tujem, ki bi hoteli spodkopavati francosko demokratičnost. Za zaščito »liberalne demokracije so potrebni moč in jasna pravila«, je strog predsednik, samo tako da bo mogoče pošteno ohranjati integriteto različnih javnih osebnosti, ne samo političnih. Emmanuela Macrona, denimo, so predvolilno spodjedali še na druge načine, v blato so ga potiskali tudi s ponarejenimi dokumenti o »njegovem bančnem računu na Bahamih«, s čimer je nato neuspešno manipulirala protikandidatka v drugem krogu predsedniških volitev 2017 in na koncu velika poraženka, populistka Marine Le Pen.
Mnoge zdaj bega nemalo vprašanj: je v poplavi informacij sploh mogoče zajeziti neresnične vesti? Je to naloga države? Postavljajo se vprašanja o zasebnem in javnem, o medijih in družbenih omrežjih, o včasih tenkih mejah med resničnim in neresničnim, o svobodi in (avto)cenzuri, informacijski diktaturi, o možnostih dobrega izplena - sploh ker v poststvarnem svetu laži pljuskajo z vseh strani in je zastrupljenost podtalna in nalezljiva. In posebno, ker se informacijsko zlohotno druga proti drugi z lažmi ne »poigravajo« le velesile, recimo Rusija proti ZDA in obratno, ampak vznikajo, kot vemo, bizarne »redakcije« problematičnih novic tudi v domovih in na koncih sveta - iz njih v resnici ne streljajo laži s političnimi naboji in z namenom destabilizirati to ali ono demokracijo, ampak iz napol zabave, na kakšne vse izmišljije lahko nasedajo ljudje.
Fenomen »lažnic« je, seveda ne le z vidika žurnalizma, odvraten, a red nemara (vsaj delno) povraten ... - sploh če je profesija profesionalna in kritična pamet na pametnem mestu.
