Bojte se jeznih upokojencev!

Že veliko let je tega, kar sem se kot mlada novinarka srečevala z imenitnim učiteljem, medvojnim partizanom in še prej aktivistom OF. Po drugi svetovni vojni pa se ni hotel pečati s politiko in je vsa taka vabila odklanjal z besedami: »Jaz sem svoje naredil in mi ni treba več zganjati revolucije.«

Ta že nekaj let pokojni mož je bil resnično srečen, da je lahko v miru obdeloval svoj vrtiček. Enkrat, ko so ga le preveč silili, naj se aktivira, pa je povzdignil glas in rekel: »Ko bomo stari partizani znova šli na barikade, se nam ne bo obetalo nič dobrega.« Mislim, da je zanj sreča, da ni dočakal današnjih dni, ko bi tudi njemu trgali pokojnino. Bi šel na barikade?

Zadnje čase se mi redno dogaja, da vsak pogovor – pa naj ima še tako nedolžen uvod – slej ko prej zavije k tisti ... (tu sledijo različni pridevniki, od katerih nobeden ni za objavo) vladi, ki je njim samim, njihovim svojcem ali dobrim prijateljem odvzela velik del zaslužene pokojnine. O tem, ali je pokojnina zaslužena, se lahko mnenja seveda močno razhajajo, toda omenjeni so o tem globoko prepričani in večinoma to utemeljijo tako spretno, kot da so prišli vsaj do polovice študija prava.

Na primer prijateljičin oče, kleni Korošec, star precej čez 80 let, ki je kot odličen mojster pred več kot pol stoletja desetletje delal v takrat cvetočem industrijskem mestu v Bosni. Ta zaslužek mu je pomagal, da si je pri Mariboru zgradil hišico. Zdaj pa so mu za ta čas od njegove skromne pokojnine odtrgali sto evrov. Zelo ga je prizadelo. Ponavlja, da je bila Bosna takrat del skupne države, da je zanj podjetje plačalo vse dajatve, da mu državni proračun ni nič podaril ... Njegov sklep: »Očitno jih jezi, da pri teh letih še uživam pokojnino.« Hči je še bolj divja kot on. Sicer utelešena miroljubnost zdaj pravi, da bi krivce za rop upokojencev najraje kar postrelila.

Seveda ve, da to ni lepo, saj bo njen oče vendar preživel, a saj se ne jezi samo zaradi njega. Razumem jo in poznam še zelo veliko drugih, ki ne morejo ravnodušno spremljati obupa oropanih – starih partizanov, internirancev, rudarjev, zaslužnih umetnikov in športnikov, ki so se zaradi ene najbolj spornih odločitev v mandatu te vlade – vsekakor pa zelo dobro skrite namere, za katero očitno do sprejema v parlamentu skoraj nihče ni vedel – znašli v hudi finančni stiski v letih, ko pri najboljši volji ne morejo več delati, temveč sami potrebujejo pomoč. Ta pa ni zastonj.

Tistim, ki ob tem pomislijo, da je vlada vendar prizanesla najnižjim pokojninam, naj pomislijo, da so stari ljudje večinoma ujeti v svoje navade in razvade. Iz meseca v mesec vedo, koliko bo šlo za položnice in koliko jim bo ostalo za vnuke. Zato je tudi sto evrov manj zanje veliko večji udarec, kakor se lahko komu zdi na prvi pogled.

»Veš, zdi se mi zelo krivično, da so se spravili ravno na ta denar. Ali si lahko kdo od današnjih politikov sploh predstavlja, kaj vse smo prestali? Ne morem verjeti, da bo Janša zdaj na račun teh ubogih evrov za internirance reševal državni proračun. Še bolj se mi smilijo drugi, ki jim je bilo med vojno še huje kot nam, ki nismo tako hudo stradali. Ne skrbi, bom že kako. Bom pa še bolj varčevala ...« mi je potožila devetdesetletna sorodnica, nekdanja interniranka. Kar je povedala, je nato peklo mene. Res, kako morejo?!

Noben privarčevani znesek ni vreden ene storjene krivice. Očitno poduk izbrisanih ni bil dovolj. Med izbrisanimi je bilo morda nekaj takih, ki bi pred dvema desetletjema s silo pokorili Slovenijo. In med prejemniki borčevskih pokojnin je verjetno nekaj takih, ki so gozdove komaj povohali. A velikanska večina je doživela in doživlja krivico. Zdaj samo čakam, da bo njihov bes prestopil meje domov in enot Zpiza. Vlada se lahko upravičeno boji. Stari jezni partizani in vsi drugi jezni upokojenci so že spet na barikadah. Ni pomembno, če zgolj v prenesenem pomenu besede.