Bolečinski kazusi

Bolečina je večplasten fenomen, ki mu, žal, ne more uiti nobeno živo bitje, najsi gre – pa naj se sprehodimo po slovarju slovenskega knjižnega jezika ali kar po lastnih spominskih fasciklih – za neugoden telesni občutek, ki ga lahko povzroči bodisi bolezen bodisi udarec, ali za duševno trpljenje.

Človek je čuteče in razumno bitje, in čeprav si lasti primat na področju razumskosti, edinstvena čustvena evolucija vsakega posameznika vedno znova potrdi, kako hitro se lahko zgodi, da čustva in občutki premagajo kleni razum. Zato je ključno védenje, kako se, razumsko in sistematično, upreti bolečinam, za katerimi dokazano (vsaj enkrat v življenju) trpi kar 80 odstotkov svetovnega prebivalstva.

To resnično skrb vzbujajočo številko je mogoče vsaj malo ublažiti, če vemo, da razvoj znanosti zdaj omogoča ozdravljenje ali vsaj izrazito ublažitev večine bolečin. Žal pa, kot vemo, protibolečinsko zdravljenje, ki se je razvilo v kompleksno vedo, še vedno ne najde poti do vsakega bolnika. Ali vsaj ne dovolj hitro.

Po drugi strani pa je (samo)obvladovanje bolečine poseben fenomen. Poglejmo samo bolečine v križu, ki so v večini primerov posledica – fizične neaktivnosti. V ZDA so izračunali, da te bolečine zaradi posledičnega bolniškega staleža vsako leto povzročijo kar 50 milijard dolarjev stroškov. Ali, denimo, bolečine v mišicah, s katerimi se pobliže spoznajo ne le vsi, ki so, rekreativno ali profesionalno, telesno zelo aktivni, ampak tudi mnogi, ki si te težave nakopljejo s ponavljajočimi se vsakodnevnimi impulzi, pa naj gre za ponavljanje vedno istih gibov, slabo držo ali stres. Te bolečine, ki se najprej napovejo kot neprijetni opozorilni impulzi, lahko postanejo stalnica, njihova prisotnost v počutju in občutjih človeka pa kronična.

V Sloveniji samo neposredni stroški zdravljenja kronične bolečine na letni ravni znašajo okoli 122 milijonov evrov. Veliko. In pri tem ne velja pozabiti, da je med nami veliko kronično bolnih z visokim pragom bolečine, ki molče trpijo, sprijaznjeni z boleznijo in tudi z bolečino, fizično in psihično, ki jo ta prinaša.

Zato je tako pomembno celostno zdravljenje, skupaj z rehabilitacijo; bolniku je treba pomagati ne le v boju proti konkretni bolezni, ampak tudi proti naboru široke palete drugih težav in stisk, ki jih ta prinaša s seboj. Oboleli potrebuje psihološko podporo, čustveno razbremenitev, spodbudo pri premagovanju težke poti, ki ga v novih psihosocialnih okoliščinah vodi od bolezni k iskanju izgubljenega zdravja.

Da je pri tem izpostavljen številnim preizkušnjam in tudi tveganjem, je znano. Jasno pa je tudi, da so prednosti zdravljenja, ki ga omogočajo najnovejša dognanja in nove metode – z njimi slovenska medicina za zdaj še ostaja v stiku, na prenekaterem področju tudi prednjačimo, a pri uvajanju novosti smo tudi že v zaostanku –, včasih skoraj nepojmljive. Prenekateremu človeku omogočijo, da na novo zaživi. Po drugi strani pa se bodo v zdravstvu morali veliko bolj osredotočiti na človeški dejavnik. Ne le v smislu zapolnjevanja kadrovskih vrzeli, ki so pri nas ponekod nedopustno zevajoče, ampak tudi s (še bolj) celovitim in doslednim sodelovanjem strokovnjakov različnih specialnosti na vseh ravneh zdravstvenega varstva.

Le tako bo mogoče zmanjšati tudi bolečino slovenskega zdravstvenega sistema, ki je, kot iz dneva v dan potrjujejo številni kazusi, ponekod le še težko obvladljiva.