Bolehanje za samoljubjem
sob, 02.12.2017, 14:00
Bolehanje za samoljubjem
Je treba kričati o prečitanih knjigah? Kaj ne govorijo te same iz nas?
Ko francoski predsednik vlade Édouard Philippe opazuje svojo domačo knjižnico, v njej vidi tudi vse tisto, »kar sem se naučil, in dobršen del tistega, kar imam rad. Te knjige so me naredile. Romani, eseji, učbeniki, stripi, vse pomešano, kar je dozorelo ali je bilo pozabljeno, spet odkrito in predebatirano.« Knjižnica je njegov kraj spominjanja, šepeta mu o nekdanjih radostih, mrmra o vrzelih in izdaja tudi, kaj vse si je obljubil, da bo prebral, pa še ni ... Med naslovi je tudi Gospa Bovary!? »Nezaslišano, vem. Kako je to mogoče?«

O premieru Philippu, nekdaj poslancu in županu Le Havra, Francozi vedo, da ima rad knjige. Kako se je ob njih izoblikoval kot »sin, oče, državljan in politik«, je popisal v Moških, ki berejo [Des hommes qui lisent], knjigi, ki je poleti izšla pri založbi JC Lattès. Jasno jim je lahko, da je tudi sam spreten z besedami; v soavtorstvu s Gillesom Boyerjem se je podpisal pod dva romana. Saj ne povem nič izvirnega, ko pa v resnici ni nič več samo novo, če napišem: branje nas preobraža, in kakor pravi predsednik francoske vlade, vpliva na »delovanje, poglede in misli, na dvome in izbire«, kakor nas branje vedno znova tudi intelektualno razgalja ... Razkriva nas neposredno, ko se, recimo, med nizanjem naslovov hote ali nehote ponašamo, kaj vse smo že spoznali, in verjetno še bolj govori o nas posredno: ko med tihimi vrsticami izzveni ves hrupni blef in ostane na koncu tisto, kar v resnici je. Ni treba kričati o prečitanih knjigah, saj te govorijo same iz nas ...

Premier Philippe je v teh časih, ki jih imamo za tiranijo takojšnjosti, za izjemno hitre in kronično prekratke, po svoje zanimiv pendant premnogim (sodobnim politikom), seveda ne le Francozom, ki se med knjigami sploh ne znajdejo več. V svojih Moških, ki berejo – poleti je bila lepo izpostavljena na vidnem mestu v knjigarni Joseph Gibert na pariškem bulvarju Saint Michel – naniza mnoge naslove, ki jih je prebral, in še mnoge, po katerih bi želel seči (ponovno). V njih je zgodovina: od starega Rima naprej; v njih je politika, svetovna in domača: od Churchilla do Mitterranda ter Juppéja in Rocarda; in v njih je veliko leposlovja, poezije ... pa tudi, recimo, splošna misel: »Vedno je treba najti čas za branje.« Zato se po njegovem mnenju ne sme pripetiti, kar se je pred tremi leti (Hollandovi) ministrici za kulturo Fleur Pellerin, ko ob novici, da gre Nobelova nagrada za književnost Patricku Modianoju, ni znala našteti nobenega avtorjevega naslova ... »Precej me je zaskrbelo ob njeni izjavi, da sploh nima več časa brati, odkar je ministrica,« zapiše nekdanji juppéjist in doda, kako je Alain Juppé, župan Bordeauxa, ki mu je letos spodletelo v bitki za Elizej, človek, ki vedno najde čas za tako počasno, intimno, poglobljeno in odmaknjeno početje, kakršno je branje. »Ne glede na ritem in pritiske.«

Za Philippa (kakor nemara še za marsikoga) je branje boj proti vsemu, kar nam gre v današnjem času na živce, tudi proti diktaturi nepomembnih informacij ... Z njim izstopi iz izpraznjenega sveta in se spet vrača vanj – odgovorno, ker »odgovorni politiki berejo, ne le da čitajo, ampak berejo ogromno«. Knjige drugače od površnega časopisja razlagajo svet, tudi vse njegove prastare bolečine, moralo in etiko, zato morajo biti, kakor verjame Philippe, za politika norma: de Gaulle je bral in pisal, Churchill je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Pompidou je bil načitan, Giscard bi bil raje Maupassant, Mitterrand se je rad izmaknil iz Elizeja, da bi šel v knjižnico ... Potem pa se je pojavil Chirac, ki ga je književnost dolgočasila in je prisegal posebno na etnologijo. Še zatem so Francozi izbrali Sarkozyja, ki ga je dolgočasilo malone vse, razen politike, in je v poznih letih s skoraj otroškim ponosom odkril Vojno in mir. »Mislim, da sem ga slišal reči, kako je je prebral 70 odstotkov. In potem je prišel Hollande, ki ni bral ničesar več in ni tega niti skrival.«

Zdaj imajo v Franciji – končno – predsednika Emmanuela Macrona in premiera Philippa, ki sta v svojem življenju že marsikaj prebrala in tudi napisala. Ker se utegnejo enkrat vrniti manj prostaški časi večjega anonimata, ko mogoče ne bomo več povedali in pokazali prav vsega o sebi, se je nadejati, da bodo v bolj zrelih, moralnih in prosvetljenih Koromandijah tudi intelektualci spet manj egocentrično govorili o sebi, kaj in kdo vse jih je določil. Poglobljeno in od sebe odmaknjeno razlagati svet lahko pomeni z več morale reševati ljudi.

Bolehanje za samoljubjem

Pariz Foto: REUTERS Charles Platiau

Povezane novice

Romanski razgledi: Prebujanja
1. december ob 10:35
A edini pravi premik in budnica − za vse, tudi za zaletavo prevratno katalonsko politiko − so lahko samo poštene volitve.
Prijavi sovražni govor