Tiskane izdaje
Slovenski mediji nikoli ne spregledajo teh poročil in ocen. Vse pridejo do nas in prav je tako. Pa vendar to ni isto – in to je razlika v dojemanju, razlika je v nas, razlika je v medijih.
Bonitetne agencije me že z imeni – Moody’s, Fitch, Standard & Poor, Dun & Bradstreet (manjka samo še kak Spenlow & Jorkins) – spominjajo na moške accessories, kakršne so oglaševali v revijah GQ ali Esquire v sedemdesetih letih. Na vsak način so to blagovne znamke, ki s svojim dickensovskim, proletarsko-plemiškim zvenom še posebej pri laikih vzbujajo strahospoštovanje. Celo meni, ki se na te reči prav nič ne spoznam, postane tesno pri srcu in nerodno, ko ena ali druga agencija zniža bonitetno oceno Slovenije.
V vsakem primeru pa me pozornost, ki jo slovenski mediji posvečajo kreditnim ratingom (bank in države), naravnost fascinira. No, malo me jezi. Ali ni to nekaj obupno dolgočasnega? Ali splošno javnost to sploh zanima? Ali ni to samo fast food za potešitev obvezne dnevne doze zgražanja nad domovino? In ali morda ta mali medijski absurd že sam po sebi spodbija kredibilnost teh agencij? Za moje pojme je precej čudno, da si agencija jemlje kompetence, da teži celim državam, tudi večjim, pomembnejšim, uspešnejšim in bogatejšim, ne le Sloveniji – a še posebej Sloveniji, ki zna to via vrli mediji prikazati kot ultimativno nacionalno katastrofo.
Seveda pa to ni nujno res, verjetno sploh ni.
Osebno nisem eden izmed tistih medijskih uporabnikov, ki bi pri vsakem takem nedogodku zavzdihnili, češ, nič ne razumem, ampak gotovo se spodobi, da sem zaskrbljen in živčen, mogoče pa bo pomagalo, če bomo vsi zaskrbljeni in živčni.
Če vprašate novinarje, ki to področje pokrivajo, zakaj je bonitetni bullshit tako bloody pomemben, vam bodo odgovorili podobno kot kulturni novinarji na vprašanje, zakaj je pomembna kultura: res je, da so to za mnoge, premnoge ljudi dolgočasne zadeve, vendar njihova pomembnost ali celo usodnost narekuje visoko stopnjo zanimanja in zavedanja. To je del splošne izobrazbe, to je pač treba vedeti.
Sam pa mislim, da bi bilo veliko bolj pomembno javnosti predstaviti (in vbiti v glavo) poročilo, kakršnega enkrat na leto objavi Freedom House. Nazadnje konkretno Nations in Transit 2012 (Države v tranziciji), ki zajema devetindvajset srednje- in vzhodnoevropskih ter evrazijskih držav (oz. teritorijev).
Za razliko od bonitetnih ocen je ocena demokratičnega stanja in demokratičnih procesov za Slovenijo navidez veliko manj zaskrbljujoča in dramatična. Nasprotno: če bi se že hoteli primerjati z Moldovo, Azerbajdžanom, Tadžikistanom ali nenazadnje tudi z Rusijo, bi lahko bili ugotovitev celo zelo veseli. Slovenija se po zadnjem – in ne samo zadnjem – poročilu s povprečno oceno, izračunano na podlagi različnih parametrov, tudi medijskih, uvršča na sam vrh lestvice. Za las smo prehiteli Estonijo, vsi drugi, običajni osumljenci so malo zadaj, druge pa lahko tako ali tako samo pomilujemo.
Od vseh družbenih podsistemov, ki so za demokracijo bistveni, so v Sloveniji najslabše ocenjeni prav mediji. »Večina medijev deluje brez direktnega političnega vmešavanja, kljub temu pa so nekateri kaznovani ali občutijo grožnje zaradi poročanja o spornih temah ali korupciji, povezani z vplivnimi politiki in strankami,« piše v poročilu. Toliko o neodvisnosti medijev. Kar zadeva njihovo profesionalnost, pa je ta ocenjena kot »relativno nizka«. Primer, na katerega se poročilo Freedom House opira, pa seveda ni nič drugega kot Pahorjevo znamenito off the record kvantanje izpred leta dni.
Razlog, zakaj se mi zdijo ocene medijskega stanja za slovenskega slehernika pomembnejše od bonitetnega, je preprost: delam pač v medijih, no, v enem od njih (od nominalno WTF 1400). In čeprav najbrž nisem med najbolj vasezaverovanimi novinarji, tudi jaz do neke mere podlegam tej iluziji, da se tisto, ker se zdi pomembno nam novinarjem, zdi – ali bi se moralo zdeti – pomembno tudi vsem drugim. Torej ne bonitetna ocena, temveč ocena medijskega stanja.
Tako ali tako pa je odveč poudarjati, da so kreditni ratingi v primerjavi z neodvisnostjo medijev in medijskim profesionalizmom za demokracijo malodane irelevantni.
Obtožujem pa medije, da posvečajo nesorazmerno več pozornosti kreditnim ratingom kot pa medijskemu profesionalizmu – in znotraj medijske problematike same tudi precej več pozornosti svobodi in neodvisnosti medijev kot pa profesionalizmu. Obtožujem jih, da nočejo videti lastne podobe v ogledalu, ki ga sicer malo dejansko in malo domnevno nastavljajo družbi.
Daleč od tega, da bi spodbijal relevantnost Freedom Houseovih ugotovitev. Toda dejansko stanje v medijih in razloge zanj je veliko težje celovito zapopasti, kot pa si to obeta še tako natančno poročilo, utemeljeno na še tako natančnih podatkih, observacijah in sklepanjih.
Mislim, da je ključni problem medijev v Sloveniji v tem, da se ne ekonomsko ne vsebinsko ne znajo prilagoditi majhnosti svojega trga, maloštevilnosti svojih bralcev, gledalcev, uporabnikov. Da je v Sloveniji kar tisoč štiristo medijev – pa če jih je tri četrt od tega mirujočih in če jih je le deset ali ducat omembe vrednega, nacionalnega reda velikosti –, zveni kot neverjeten, že kar napol blazen poslovni načrt.
Še bolj napol blazen pa je ta načrt v vsebinskem smislu. Dopuščam možnost, da je videti hujši, če ga gledamo iz medijev, kot indsiderji, s poznavanjem načina njihovega funkcioniranja, vendar je dejstvo: niti najvišja stopnja neodvisnosti, svobode, kvalitete in profesionalizma, ki bi jo znali, smeli in mogli doseči in si jo privoščiti celo v (za slovenske razmere) najidealnejših političnih, kulturnih, ekonomskih, delovnih pogojih v smislu lastništva, znanja, konceptov, idej in usmeritev, ne bi kaj dosti spremenila. Slovenski mediji se namreč nikoli ne bodo mogli izogniti problemu pokroviteljskega nepluralizma, torej ponavljanja, posnemanja, za lase privlečene izvirnosti in informacijske redundantnosti.
Odkar to spremljam bolj od blizu, da ne rečem od znotraj, sumim, da smo v Sloveniji obsojeni na bolj ali manj iste, enake in podobne novice, ki bi jih več profesionalizma naredilo samo še bolj iste, enake in podobne. Nabor novic se ne bo nikoli spremenil, kvečjemu bi te obvezne like za umetniški vtis in ekonomski rezultat pač znali malo bolje zapakirati, prezentirati, plasirati, stržiti in prodati.
