Brexit na brezpotju
pon, 12.06.2017, 10:00
Brexit na brezpotju
Še večja polomija z brexitom ne bi oslabila samo Velike Britanije, marveč tudi EU kot celoto.
Ko se je točno pred letom začela končnica kampanje pred referendumom o brexitu, je Združeno kraljestvo še imelo podobo močne, resne in organizirane članice EU, ki odločno uveljavlja svoje interese. Četudi so bili njeni voditelji (pre)pogosto vzvišeni in neprijetni, je Velika Britanija s svojim ravnanjem v Uniji veliko pripomogla k obravnavanju številnih stvari z več zdravega razuma. Manj kot leto pozneje je v okviru Unije obravnavana posmehljivo, kot skorajda pomilovanja vredna.

Z neuspehom premierke Therese May je celoten proces brexita postal še bolj zapleten, nepregleden in negotov. Pogajanja o izstopu gotovo ne bodo nič lažja. Ni znano, kam sploh pluje ladja. Četudi je bila pred referendumom zagovornica članstva v EU, je Theresa May na premierskem položaju obrnila ploščo in začela zagovarjati »trd« brexit. Vztrajala je, da lahko eno od nedvoumnih sporočil brexita, vzpostavitev nadzora nad priseljevanjem, uresničijo samo, če se ločijo od notranjega trga Unije.

Da bi ostali na njem, bi morali sprejeti prosto gibanje evropskih delavcev, denimo iz Poljske v London. Iz razpleta volitev je mogoče razbrati, da bi na Otoku utegnili postati voljnejši in da bo na mizi kakšna mehkejša različica brexita. Združenemu kraljestvu, denimo, ne bi bilo treba na novo sklepati trgovinskih sporazumov z vsemi državami, če bi ostalo v carinski uniji z EU. Takšno pot je predlagal evropski komisar iz Nemčije Günther Oettinger.

Sicer pa v bruseljski vrhuški niso skrivali privoščljivosti. Vplivni vodja kabineta Jean-Clauda Junckerja Martin Selmayr je k novici o odstopu svetovalca Therese May na twitterju na kratko pripomnil: žrtvovanje kmeta. Kljub temu bi bilo za preostalo EU27 bolje, če bi Theresi May uspelo prepričljivo zmagati, saj pri sklepanju kompromisov ne bi bila odvisna od nekaj torijskih glasov, ki bi zahtevali radikalne rešitve. Šibka premierka ne more biti zagotovilo za uspešen potek zgodovinske ločitve.

Ne samo politična zmešnjava, tudi čas postaja dejavnik vpliva. Opazka predsednika evropskega sveta Donalda Tuska je povedna: ne vemo, kdaj se bodo začela pogajanja, vemo pa, kdaj se morajo končati. Ločitev mora biti pod streho marca 2019. Rok se sicer lahko podaljša s soglasjem, a nadaljevanje članstva po njegovem koncu bi povzročilo bizarne situacije. Tako bi Velika Britanija lahko sodelovala na prihodnjih volitvah v evropski parlament.

Razglasi Therese May, v katerih je grozila, da so pripravljeni oditi iz Unije brez sporazuma o prihodnjih odnosih z njo, so bili razumljeni bolj kot taktika. Preden bodo začeli pripravljati prihodnje odnose, si bodo že tako morali razjasniti stvari, kot je priznanje pridobljenih pravic 3,2 milijona drugim članicam, ki živijo na Otoku. Tudi pri finančnem delu ločitve bo šlo na nož. Na mizi bo še severnoirsko vprašanje.

V EU27 so ponosni na svojo pripravljenost na pogajanja, z zmago Emmanuela Macrona se spet utrjuje francosko-nemška os. V Berlinu in Parizu doslej ni bilo niti kanca pripravljenosti na popuščanje Britancem, če so na kocki temeljna načela EU. V novih okoliščinah je največja težava, da bodo šibkejšemu Londonu morali ponuditi več, da bo na koncu kupčija sploh lahko potrjena.

Brexit na brezpotju

Četudi je bila pred referendumom zagovornica članstva v EU, je Theresa May na premierskem položaju obrnila ploščo in začela zagovarjati »trd« brexit. Foto: Oli Scarff/AFP

Prijavi sovražni govor