Tiskane izdaje
Večer pred tekmo z Nemčijo je bila v Warki, med EP slovenski pivnici v središču Vroclava, zbrana smetana rokometne stroke. A gostje Franja Bobinca kajpak niso naglas izražali pomislekov o potezah selektorja Veselina Vujovića. Črnogorec je z balkanskim šarmom omrežil predsednika RZS, ki je mimo njih še tretjič imenoval tujega strokovnjaka, četudi se prejšnja poskusa (Serdarušić, Rimanić) nista izkazala za posrečena.
Za zdaj ne kaže, da bo Vujović prinesel žar, kakršnega je pri slovenskih odbojkarjih zanetil Andrea Giani. Padel je na prvem psihološkem testu. V ekipi še ni harmonije, nekateri igralci (delavci) bi sicer zanj skočili v ogenj, drugi ob sočni retoriki zavijajo z očmi. Odločitev za igralsko legendo, ki prisega na rokomet z dominantnimi strelci od daleč, kakršnih Slovenija nima, je bila v času, ko se bližajo OI, tvegana. Lahko sprejmemo idejo, da je bil euro žrtvovan za višje cilje. Vujoviću gredo zasluge, da Slovenija spet igra moško obrambo, toda v kratkem času je porušil več, kot je lahko zgradil. V napadu je Slovenija izgubila, kar jo je krasilo: hitro in kombinatorno igro, t. i. »kvačkanje«, s katero je uspešno skrivala slabosti.
Vujović ni dobro vedel, v kakšno okolje se podaja. Ali ni bil podučen. Da sta Sebastian Skube in Dean Bombač svojčas sijajno sodelovala v Kopru, je menda prebral med evropskim prvenstvom v neki kolumni. Sprva je govoril o kolajni in o tem, kako je predhodnikom zavidal igralski potencial, a hitro spoznal omejitve in vztrajno nižal letvico. Slaba karma, ki je kulminirala ob popolni nemoči proti Nemčiji, je bila sprožena že z imenovanjem pomočnika. Uroš Šerbec se je še dan prej izjasnil proti tujcu na slovenski klopi in Vujović si je želel Branka Tamšeta, pa so Celjani prižgali rdečo luč in trenerju preprečil koristno urjenje. Sledil je kratek stik z Draganom Gajićem, ker se je Vujović odločil razbiti »republike« znotraj reprezentance. Vse skupaj se mu je odbilo v glavo kot bumerang, ko je zaradi poškodb Cehteta in Dolenca rehabilitiral razočarana Gajića in Skubeta, medtem ko je Miha Žvižej stal ob himni pred televizijo.
Visoka zmaga proti Hrvaški v Kopru je bila pesek v oči. Moštvenega duha, ki je reprezentanco krasil večji del Deničevega mandata, Vujoviću ni uspelo prebuditi. Že ob najmanjšem pritisku so se fantje zlomili. Ko je bilo treba napasti Švede, so zaostali za osem golov, in ko so dobili priložnost za zasuk, je ključno sedemmetrovko zapravil – Gajić. Dobro predstavo so prikazali le proti Španiji, ker niso imeli česa izgubiti. Ko jim je dobro steklo proti Nemčiji, so se ob misli na tri točke v hipu spremenili v znamenite vroclavske palčke in vpisali najslabše mesto doslej.
Zdaj ni več vrnitve, Vujović ima vizijo in velja mu zaupati, da bo reprezentanco spravil iz malodušja ter našel ravnotežje med obrambo in napadom že do aprila, ko bodo kvalifikacije za Rio, zaradi katerega je bil pripeljan. Bobinac pa ima priložnost storiti največji podvig svojega predsedovanja: turnir pripeljati v Stožice. Doma bi Slovenija imela lepe možnosti za uspeh. In za dvig morale bi bilo v prihodnje morda bolj smotrno namesto kupovanja miru v stroki izplačati vsaj dnevnice reprezentantom. Le od njih je odvisno, ali bo palec za »Vujota« tudi ob koncu sezone obrnjen navzgor.
