Romanski razgledi: Brez kontrasta?

Počez strahu pred hegemonijo neizkušenih je v Franciji precej. Politika da je preresna zadeva in parlament, za katerega se zdaj odločajo francoski volivci, prepomembno krmilo družbe, da bi se lahko v njem za politike večinsko »učili« vajenci. Zato je v prihodnje menda pričakovati marsikaj, sploh ne toliko revolta opozicije, ki se utegne pokazati prešibka za nastavljanje prepotrebnih »naravnih« ovir, ampak se bo – kot je takoj po razglasitvi zmage Emmanuela Macrona na predsedniških volitvah za Delo opozoril politolog Christian Lequesne – verjetno nemirno pokonci postavljala nezadovoljna ulica. Dobra politika potrebuje odločen antipod in pošten pogled v ogledalo: in tega ji mora nekdo nastavljati. In prav zato je tik pred nedeljskim drugim krogom parlamentarnih volitev v Macronovi Franciji nemalo skepse in dilem.

Po prvem krogu je videti, da bo narodna skupščina krepko večinsko v rokah macronistov, ki so se kot gibanje profilirali komaj pred dobrim letom, kadrovsko okrepili in bliskovito formirali v kandidature pa šele pred kratkim, po Macronovi zmagi na predsedniških volitvah. In vendar bo njegova Republika naprej!, kakor je sklepati, zasedla od 415 do 455 sedežev od vseh 577 poslanskih mest, ob očitni oslabljenosti konservativnih republikancev, ki si obetajo do petinsko podporo, in ob povsem razgrajenih socialistih, ki lahko računajo na samo še deset odstotkov. Tradicionalna desno-leva dvopolnost se je tako močno izrabila in skorumpirala, da (si) bo začela prikimivati ...

A kakor ni nič preprosto, tudi Macronovo revolucionarno prenavljanje politike ne bo. Slabega ni mogoče hitro izboljšati, da se ga le nemudoma še poslabšati, zato bi tudi netransparentne dosedanje prakse težko takoj izpodrinila politična »krepost«. Pa najsi ideološko zmerni predsednik še tako odločno govori o etiki. Prav zdaj je, recimo, pod drobnogledom preliminarne preiskave stranka MoDem (Demokratično gibanje), ki jo vodi eden od najbližjih Macronovih možev François Bayrou, po novem minister za pravosodje, sicer pa staro ime francoske politike. Obstaja sum, da so, podobno kakor v Nacionalni fronti, tudi v centristični stranki finančno zlorabljali evropski parlament: da so nekateri asistenti evroposlancev delali le lažno. Afera, ki ob Bayrouju kot vodji meri na sedanji obrambno ministrico Sylvie Goulard in ministrico za evropske zadeve Marielle de Sarnez, je za vlado precej »nerodna«, sploh po škandalu, s katerim se otepa že minister Richard Ferrand ...

Čeprav Macron po eni strani napoveduje etično prenovo izrabljene francoske politike in se po drugi kritiki bojijo neizkušenih novincev iz civilne družbe, se slabo in dobro, nekdanje in prihodnje – predvsem z vsem vmes – ne more nehati prepletati, vsaj v hipu ne. Bayrou je človek starega sistema, ki je očitno odpovedal, prihodnji parlament pa bo morda manj zelen, kot neredki vnaprej očitajo. Okrog 240 kandidatov La République en marche!, ki se bodo v nedeljo poskušali prebiti v narodno skupščino, že ima za seboj vsaj po en poslanski mandat (večinoma pod znamko socialistične stranke ali MoDema).

Zato bo v diktatu politične sredine ogromno odvisno od integritete novega predsednika – in od tega, kaj bodo vsi tisti množični volilni upravičenci, ki nočejo več voliti, morda rekli na ulici. Komu bo uspelo izpolniti Macronovo veliko obljubo: »povrniti zaupanje v demokracijo«?